A dança

Um pedaço da eternidade...
contigo, em cada momento presente.
Como agora, o cheiro da chuva,
o cheiro do teu cheiro,
a iluminação febril, a lua...
Junto à janela alagada
escrevo, coberta de flores...tua...
um afeto inocente e manso,
um poema de um simples “Obrigada,”
esta noite, cheia de paz, de descanso.

Nessa luz perene em que me beijas
descortino um crepúsculo de  amor,
um renascer das mais vívidas auroras
que me ponham a dançar até tardias horas
no meu vestido doido multicor,
com o ramo de cerejas!
Bem sei que foi p’ra ti que o vesti...
E em cada gesto, em cada dança
vem-me à lembrança
que nada move, que nada ri
onde tu, Amor, não estejas.

As trevas e candeeiros

Ao anoitecer, quando me deito e escuto o silêncio das sombras amorfas no meu quarto, sem me encontrar presente nos gritos do espaço vazio que costumo ignorar, testemunho uma batalha ténue dos meus pensamentos e sentidos, das trevas e candeeiros.

Vislumbro, ao longe, no horizonte bem vivo, um semblante que chama o meu nome. Nem eu sei qual era o nome com que vim para esta Terra, já que o meu nome não é o nome, mas sim a emoção da pessoa, quando o chama. Absorvo essa emoção e com ela identifico-me, sabendo cada vez menos quem sou. E, neste horizonte bem vivo, o semblante que chama o meu nome, é apenas um espelho que se resplandece numa mistura de trevas e candeeiros, ah, este semblante que chama o meu nome...

O semblante que acabou por não ter os braços nem o tronco, nem sequer a voz para me chamar, e eu, deslumbrada pelo horizonte bem vivo, meia-doida e bem viva também, acreditei que era o homem da desaprendizagem do tempo, do estio duradouro, chamando o meu nome para que nós fôssemos bem vivos os dois, e, juntos, ainda mais vivos do que o horizonte bem vivo.

Quem é que aguentaria essa dor incansável de tudo ser o mesmo menos a constância de nada ser diferente...

Este meu quarto, o silêncio das sombras amorfas, este horizonte bem vivo que chama o meu nome... Tudo permanece o mesmo, só Ele é que nunca mais vem; eu disse-lhe “adeus” por nunca me ter cumprimentado, como o sol se despediria, se todos deixassem, como Ele, de amar.

Sinto-me

cansada e velha.

Padeço duma angústia, um subtíl desdenho,

sem riso que me saia pela boca,

e tudo isto nesta tenra idade que tenho!

A alegria da minha boa vida evoca

dor, e em mim irrompe sempre algo triste.

Sinto-me

como a Décima sinfonia do Beethoven.

- Não existe.

Minha vida encantadora,
onde é que te perdi
os suspiros que senti brotar,
já não os sinto agora!
Minha vida encantadora,
fui te buscar
no meu peito o traço;
e a única coisa que vi -
a escuridade devoradora
o triste mormaço

Ce bil bi tu

Ce bil bi tu, bi vse bilo drugace;
bi brala ti Nietzschejeve citate,
pokrila te z lasmi in legla nate,
na tvoje prsi, tople in domace.

Konzerva

Tujec si
na mojem območju
Ko te golega držim v naročju
si vedno bolj zaljubljen vase

Ljubila sem te celega
in ti si mene ljubil od vratu navzdol
Moja glava je ostala kot konzerva rib
za hude čase.

Lubezensko pismo, s celim sercem inu dušo mojemu Gospodu

Predragi moj Gospod,
ki Vas pogrešam.

Malokaterikrat zamerkam, de mi v sercu takšna gnada klije. Dotorej Vas iskreno naprošam, de to pismo nikar ne zašpotujete, ako Vom ni po meri. Kedar Vas tako skrivši pogledam, mahom mi toplo rata inu misli se razbičajo dotorej, de stežkoma umirjam sapo.
Za voljo teh čutov, nikake besede, nego oči naj sopečejo najlepše pesmi tar resnično se nadam, de Vi jih kedaj uslišite! Ako želeli boste z mano vkup peti, pri morju često v nebu kličem tar zdaj vejste, da ondod me imer najdete.
Lubeznivi Gospod,
Vaša duša je taku bogata, de cel svet ste mi v lepšega napravili. Ali mar nejste zamerkali, de to lubezen brumno za Vas nosim inu dok v naróčaj je ne vzamete, v mojem sercu imer bo priklenjena. Vi pak dobro vejste, kaku čutom nihdar ni moč ubežati, zakaj čuti gvišno niso marnje, de bi za njih škoda bilo martra!
Zatorej jaz vem, de en del sebe Vom moram dati, dasi malko me v sercu reže, de mora tako biti...kajti dobru vem, h kakšni nerazumljenosti ta milota doprinaša, zakaj ljud, maroden od resnice, imer se je znal le pohlevnosti udiniti.
Greva me, de še tisto nebore lubezni, ki je moja inu Vom pripada, ne smem umojstriti, nego jo v samoči cagati tar skrivati, de pak je nihdar Vi ne vidite!
Milostive Vaše temne oči naprošam, de to pismo k sercu vzamejo tar de Vi zdravi, lepi ostanete inu navdilj mi navdih dajete.
V zraku takšna čudna nrav se dvigne, kedar Vom stermim v obličje inu de Vi vejste, de ne samu pisma, nego lepe pesmi Vom sem imer prenaredna pisati.

Na Vaše persi
Vom polagam svoje lase
tar Vom tisočkrat
polublam roke.

Vaša milostiva
inu s celim sercem Vom predana

Anja

Pomlad

Kam neki šla je moja bistra reka.
Tako utrte so bile že struge,
kam neki zdaj me vlečejo vijuge,
praznina, ki mi polnosti odreka!

Bojim se, da počasi se izteka
čas duše moje, ki ni našla druge,
da roka, ki mi maha ven iz truge,
na tisoč gnilih delcev me razseka!

Prehitro mi venelo bledo lice,
kot stihi skozi lastno nrav prezrti,
je moja sreča daleč od resnice.

Cvetovi so na rožah že odprti.
Na okno pet' mi hodijo sinice.
Pomlad je tu. Vse diši po smrti.

Talentiran sonet

Vsak dan na čelo tolčejo okvirje.
Nadarjen ta je, ta pa ni; še predno
izpeti upaš svojo nrav, in vedno,
pri vsakem metru iščejo hudirje!

Od kdaj se glasba šteje med papirje?!
Počutim se kot tepec, dobesedno!
Diplomo talentiranih izredno
na koncu vsak dobi, samo, da mir je...

In ta, opevanih talentov glava,
potem ponosno dvigne svoje rame
in molze tone kakor breja krava!

In kakor kos napihnjene salame
trdi, da glasbenik je. Zajebava?!
Jaz mislila sem že, da koplje jame...!!

Vi mi povejte

Vi mi povejte, in Vaši glasovi,
in Vaše roké, ki so tople,
čeravno ne vem, kako so tople.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Zato Vi mi povejte, moj dragi Gospod,
kako, da Vas ljubim in s kakšno namero
spet v meni obudíli vero
ste prirodno, ki iskana je povsod.
Vi mi povejte, in Vaši koraki,
in Vaši lasje, ki so mehki,
čeravno ne vem, kako so mehki.
Vi mi povejte, Vi, ki Vas ljubim
od hipa, ko prvi pogled bil poslan
je Vaših oči. Kaj skrili ste vanj,
ki on me varuje, da se ne izgúbim?
Da se ne izgúbim, ki on me varuje,
varuje pred toče viharji telo,
veste, kadár se zagledam v nebo,
vsaka me misel na Vas osrečuje.
In vse, kar je moje, je Vaše tedaj,
ljubezni žejnih ust studenci,
ki njih so lovorjevi venci
v Vas zazrli Ljubi kraj.
Zato Vi mi povejte, in Vaše prevzetje,
in Vaša hrabróst, ki je močna,
oh, ki vem, kako je močna.
Srcé se boji, to radóst zašpotuje!
Te čute, Vas prosim, naj mi oprostite;
oči so kot morja, ki v njih zablestite
in misel od ognja mi več ne miruje.
Vi mi povejte, mar greh je predati
Vam svoje telo in duhá? Ondaj glejte,
če greh je ljubíti, pa to mi povejte, -
mar ni več pregrešno to drugim dajáti?
Sla, ki zagrize v meso in okovi,
ki v kožo vbadat' pričnó grobe bliske,
to pot me ne reši krvi elegíjske;
so topla zavetja ledeni domóvi!
Vi, ki ste pesem, bodíte češčeni!
Eno ime mi od Vas zadostuje
in eno srcé, čígar bitje zasnuje
svetlih nad upe in prístnost v meni.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Le enkrat še v žejne oči mi poglejte...
in kako, da Vas ljubim, mi s petjem povejte...

Želim si, da to veste

Kar čas trdi, moj nežni drug,
ne bo priznal, a vem, da laže.
Če že ura nama roge kaže,
imejva jezik njen za grd klobuk
in bodiva skupaj nora.
Čas naj utopi resnico;
duši najini sta brez zastora,
zato imava vso pravico.

Tu stojim na istem kraju
in čakam, če Vas vidim spet.
Saj nisva tako daleč od naju.
Samo za nekaj skladb in .. let..
Odprle vse zasute ceste,
oči so Vaše segle pregloboko.
Zdaj čas, ko Vas držala sem za roko
stoji. Želim si, da to veste.

Pojdem

Pojdem
in žabe bodo bruhale ogenj
pod ledenimi skalami norega jezera
in princi bodo oslepeli
in krone bodo padale
takrat sezujem čeveljce
in zvezde mi bodo uhani
takrat pojdem
in besede bodo narobe obrnjene
in ljudje bodo spet človeški

Ljubezen!

Zdi se vsak korak, ko Te uzrem tam blizu v daljavi, kot premajhen prostor, da bi pravočasno Ti znala pristopiti. Ljubezen! In mudi se mi, mudi se mi strahotno do Tebe! S težkimi koraki planem v tek, da Te le ne izgubim, da le ne usahneš v množici, čeprav vem, da stojiš tam zame.
Ljubezen! Ves beton se spremenil je v cvetje! Ljubezen! In drevesa zrasla so navkljub vsem cestam. Ljubezen! V solzah in hrepenenju Ti končno pritečem v objem. Ljudje obnemijo in svet za trenutek upočasni svoj tempo. Dotaknem se Tvojih lic. Tako zelo Te poznam! Ljubezen! Ljubezen, ko bi vedela, kje vse sem te iskala... Kje vse so se spotikali pogledi v upanju, da nekoč uzrejo slog in barve Tvojih ustnic. Poljubljaš me v dno duše in na svetu ni dovolj solza, ki znale bi izprati poljubov slednjih sladke govorice! Da vedela bi to, ljubezen...
Prva dovolim si spregovoriti. Kaj se spodobi, da Ti pravim? Ljubezen! Da Te ljubim? Zakaj že? Če toliko lepših je stvari, ki osmisljujejo Tebi predano naklonjenost! Ljubezen! Kaj naj Ti torej pravim? V gneči vseh besed, izgubim razum. Z razgaljeno dušo bolščim Ti v oči, ki so tako nežne in plahe; tako čutne in prijetne, tako znane in domače. Ljubezen! Minila je morda peščica minut, a v meni je čutov za 1000 let! Ljubezen! Ne misli da jočem iz žalosti, ljubezen! Žalosti me le dejstvo, da tako dolgo si pustila me čakati, da zdaj komaj pridem k sapi!
Ljubezen... Kako tople Tvoje so dlani, ko me oklenejo v objem! Kot bi zvezde iz neba prav zame na Zemljó prišle. Tvoj je pogled kot zrcalo, v katerem občudujem svoj nasmeh. In Tvoj glas, kot pesem bi zibala me v spanju! Ljubezen! Tukaj stojiva, tako življenju prepuščena. Strah me ni s Teboj ničesar. Kako Ti je uspelo tako hitro spoznati me, spoznati v dno moje nerazumljenosti, kako znala sem tako hitro Ti pustiti, da si smela, ljubezen! Moj svet Ti zdaj odpira vrata, brez sramu in brez ovir, da prosto vstopiš in zdi se tako prav... Ljubezen!
Diham zrak, zdaj čutim to. Vdihnem in misel me lepše pozdravi. Z oči si bereva, kot bila bi iskala že tisočletja nedorečena skupno govorico in več mi ni mar za preteklosti grobe prekati, ki med nama ostro so vse poti zastrle... Kaj pa je važno, kaj porečejo ljudje! S Teboj vseh krutih sem opazk odporna. Ljubezen!
Ne odidi, ne odidi, občutek imam, da pretok krvi bi se nemudoma mi od žalosti ustavil! Ne odidi, kdo me potlej bo učil živeti in pomanjkanje ljubezni ne bi zmogla več prenesti! Ne odidi, ljubezen! Kot otrok Te prosim in se oklepam v joku Tvojih besed, ko ponavljaš, da si tu, da si tu, saj vem, da si tu, pa vendar je slednje tako neizmerno toplo slišati!
Zdaj bom zaspala, ljubezen. Saj srečava se med zvezdami, ko luna naju združi v mesečini! Pogrešam Te, ljubezen. V vseh zaprašenih kotičkih trudnega srca...
Zaupaj mi svoj naslov in naučila se bom leteti, da Te najdem.

In nekoč mi boš povedal, kdo si.

Po svoje mi beži korak,
ko tečem čez življenja jase,
borim se s strahom kot vojak,
ki s puško vselej meri vase.

I'm afraid of getting older;
to fight this torment, I admit,
I do not know what for my soldier,
whether it only brings defeat?
And just a word about mankind:
I've never seen a thing more blind!

Po tirih neizprosnih

Gledam skozi okno
žalostnega vlaka in veseli Angeli
so mi dejali
naj se z Njimi družim
jaz pa tiho zavrnem vabilo
in misel se podvaja
iz g-mola v c-mol in v g-mol nazaj
in misel se na pol prelomi
še preden izzveni...
ropoče glasni vlak
po tirih neizprosnih
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
postaja vsaka mi iztrga
en otroški del
že starka bom
ko najdem dom?
Pozavno stisnem k sebi
kot neki fant tu zraven
svojo deklico objame
ter pravi z deškim glasom
da ljubi jo v vsem bistvu
jaz pa kot čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in umiram na ledenih
ljubezni skalah ostrih
srcé se rado dotaknílo
bi neba in ne pročelja
ljubeznivih čutov
zato umira v samoti
nerazúmljenih očitkov
ne maram te praznine
ki vlada v nasladi
in kruti so še bolj
te stvóri neokretni
ko upajo ta čustva
za ljubezen oklicáti
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
in tuli in oznanja
korake tuje, tujo misel
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
odkrivam delce tega
neizbežnega planeta
a moje sanje so nekje
kjer človeštvu je zastrto
bistvo in pogled
vsaj kdo
da bi mi rekel
vsaj kdo
da pojdem z njim
da ve za svet oklican
da ve za smisel nas
ki bivamo drugje
vsaj kdo
kogar objem
bil čist bi in poznan
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
dekletca za menoj
v petkah čednem plašču
glasno govoré
se rezko krohotajo
v željo ženskosti odete
a ni jim več kot petnajst let
a jaz čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in vlak ki pride gre
nihče ne bo me prosil
naj ostanem ali grem
vlak ki pride gre
po tirih neizprosnih

Melt myself away, as life is turning cold

" Melt myself away, as life is turning cold,
Younger is my corpse than desperate heart forlorn, -
Not the wasted years, but tears do make me old,
In the restless blaze I've found myself unborn!
Generous, my love! With pain it's come to bless!
Haven't I been ill? Wounds start me to posses!
Talking with the sky for years to hear me pray,
Still I sob and shout, still the pain increases,
Knelling bells at night, no sunlights through the day,
Yet I bleed inside, Yet I hold diseases!
Farewell to my love! Am I to go allowed?
Anywhere but here my life shall be more proud!
To die, to disappear! To feed my yearning mouth,
Ears to fill with voice, in heart to bring the health!
Desperately I'll run, from east, west, north to south
And search for a place where stars create the richest wealth.
Nature, oh, the Queen! Let me join the rain,
Gain me once for all and wounds will try to drain!
Ending now has come, last breath may touch Thy ear, -
Letters will remain... my night sky fated Dear!"