Lubezensko pismo, s celim sercem inu dušo mojemu Gospodu

Predragi moj Gospod,
ki Vas pogrešam.

Malokaterikrat zamerkam, de mi v sercu takšna gnada klije. Dotorej Vas iskreno naprošam, de to pismo nikar ne zašpotujete, ako Vom ni po meri. Kedar Vas tako skrivši pogledam, mahom mi toplo rata inu misli se razbičajo dotorej, de stežkoma umirjam sapo.
Za voljo teh čutov, nikake besede, nego oči naj sopečejo najlepše pesmi tar resnično se nadam, de Vi jih kedaj uslišite! Ako želeli boste z mano vkup peti, pri morju često v nebu kličem tar zdaj vejste, da ondod me imer najdete.
Lubeznivi Gospod,
Vaša duša je taku bogata, de cel svet ste mi v lepšega napravili. Ali mar nejste zamerkali, de to lubezen brumno za Vas nosim inu dok v naróčaj je ne vzamete, v mojem sercu imer bo priklenjena. Vi pak dobro vejste, kaku čutom nihdar ni moč ubežati, zakaj čuti gvišno niso marnje, de bi za njih škoda bilo martra!
Zatorej jaz vem, de en del sebe Vom moram dati, dasi malko me v sercu reže, de mora tako biti...kajti dobru vem, h kakšni nerazumljenosti ta milota doprinaša, zakaj ljud, maroden od resnice, imer se je znal le pohlevnosti udiniti.
Greva me, de še tisto nebore lubezni, ki je moja inu Vom pripada, ne smem umojstriti, nego jo v samoči cagati tar skrivati, de pak je nihdar Vi ne vidite!
Milostive Vaše temne oči naprošam, de to pismo k sercu vzamejo tar de Vi zdravi, lepi ostanete inu navdilj mi navdih dajete.
V zraku takšna čudna nrav se dvigne, kedar Vom stermim v obličje inu de Vi vejste, de ne samu pisma, nego lepe pesmi Vom sem imer prenaredna pisati.

Na Vaše persi
Vom polagam svoje lase
tar Vom tisočkrat
polublam roke.

Vaša milostiva
inu s celim sercem Vom predana

Anja

Pomlad

Kam neki šla je moja bistra reka.
Tako utrte so bile že struge,
kam neki zdaj me vlečejo vijuge,
praznina, ki mi polnosti odreka!

Bojim se, da počasi se izteka
čas duše moje, ki ni našla druge,
da roka, ki mi maha ven iz truge,
na tisoč gnilih delcev me razseka!

Prehitro mi venelo bledo lice,
kot stihi skozi lastno nrav prezrti,
je moja sreča daleč od resnice.

Cvetovi so na rožah že odprti.
Na okno pet' mi hodijo sinice.
Pomlad je tu. Vse diši po smrti.

Talentiran sonet

Vsak dan na čelo tolčejo okvirje.
Nadarjen ta je, ta pa ni; še predno
izpeti upaš svojo nrav, in vedno,
pri vsakem metru iščejo hudirje!

Od kdaj se glasba šteje med papirje?!
Počutim se kot tepec, dobesedno!
Diplomo talentiranih izredno
na koncu vsak dobi, samo, da mir je...

In ta, opevanih talentov glava,
potem ponosno dvigne svoje rame
in molze tone kakor breja krava!

In kakor kos napihnjene salame
trdi, da glasbenik je. Zajebava?!
Jaz mislila sem že, da koplje jame...!!

Vi mi povejte

Vi mi povejte, in Vaši glasovi,
in Vaše roké, ki so tople,
čeravno ne vem, kako so tople.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Zato Vi mi povejte, moj dragi Gospod,
kako, da Vas ljubim in s kakšno namero
spet v meni obudíli vero
ste prirodno, ki iskana je povsod.
Vi mi povejte, in Vaši koraki,
in Vaši lasje, ki so mehki,
čeravno ne vem, kako so mehki.
Vi mi povejte, Vi, ki Vas ljubim
od hipa, ko prvi pogled bil poslan
je Vaših oči. Kaj skrili ste vanj,
ki on me varuje, da se ne izgúbim?
Da se ne izgúbim, ki on me varuje,
varuje pred toče viharji telo,
veste, kadár se zagledam v nebo,
vsaka me misel na Vas osrečuje.
In vse, kar je moje, je Vaše tedaj,
ljubezni žejnih ust studenci,
ki njih so lovorjevi venci
v Vas zazrli Ljubi kraj.
Zato Vi mi povejte, in Vaše prevzetje,
in Vaša hrabróst, ki je močna,
oh, ki vem, kako je močna.
Srcé se boji, to radóst zašpotuje!
Te čute, Vas prosim, naj mi oprostite;
oči so kot morja, ki v njih zablestite
in misel od ognja mi več ne miruje.
Vi mi povejte, mar greh je predati
Vam svoje telo in duhá? Ondaj glejte,
če greh je ljubíti, pa to mi povejte, -
mar ni več pregrešno to drugim dajáti?
Sla, ki zagrize v meso in okovi,
ki v kožo vbadat' pričnó grobe bliske,
to pot me ne reši krvi elegíjske;
so topla zavetja ledeni domóvi!
Vi, ki ste pesem, bodíte češčeni!
Eno ime mi od Vas zadostuje
in eno srcé, čígar bitje zasnuje
svetlih nad upe in prístnost v meni.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Le enkrat še v žejne oči mi poglejte...
in kako, da Vas ljubim, mi s petjem povejte...

Želim si, da to veste

Kar čas trdi, moj nežni drug,
ne bo priznal, a vem, da laže.
Če že ura nama roge kaže,
imejva jezik njen za grd klobuk
in bodiva skupaj nora.
Čas naj utopi resnico;
duši najini sta brez zastora,
zato imava vso pravico.

Tu stojim na istem kraju
in čakam, če Vas vidim spet.
Saj nisva tako daleč od naju.
Samo za nekaj skladb in .. let..
Odprle vse zasute ceste,
oči so Vaše segle pregloboko.
Zdaj čas, ko Vas držala sem za roko
stoji. Želim si, da to veste.