Zdi se vsak korak, ko Te uzrem tam blizu v daljavi, kot premajhen prostor, da bi pravočasno Ti znala pristopiti. Ljubezen! In mudi se mi, mudi se mi strahotno do Tebe! S težkimi koraki planem v tek, da Te le ne izgubim, da le ne usahneš v množici, čeprav vem, da stojiš tam zame.Ljubezen! Ves beton se spremenil je v cvetje! Ljubezen! In drevesa zrasla so navkljub vsem cestam. Ljubezen! V solzah in hrepenenju Ti končno pritečem v objem. Ljudje obnemijo in svet za trenutek upočasni svoj tempo. Dotaknem se Tvojih lic. Tako zelo Te poznam! Ljubezen! Ljubezen, ko bi vedela, kje vse sem te iskala... Kje vse so se spotikali pogledi v upanju, da nekoč uzrejo slog in barve Tvojih ustnic. Poljubljaš me v dno duše in na svetu ni dovolj solza, ki znale bi izprati poljubov slednjih sladke govorice! Da vedela bi to, ljubezen...
Prva dovolim si spregovoriti. Kaj se spodobi, da Ti pravim? Ljubezen! Da Te ljubim? Zakaj že? Če toliko lepših je stvari, ki osmisljujejo Tebi predano naklonjenost! Ljubezen! Kaj naj Ti torej pravim? V gneči vseh besed, izgubim razum. Z razgaljeno dušo bolščim Ti v oči, ki so tako nežne in plahe; tako čutne in prijetne, tako znane in domače. Ljubezen! Minila je morda peščica minut, a v meni je čutov za 1000 let! Ljubezen! Ne misli da jočem iz žalosti, ljubezen! Žalosti me le dejstvo, da tako dolgo si pustila me čakati, da zdaj komaj pridem k sapi!
Ljubezen... Kako tople Tvoje so dlani, ko me oklenejo v objem! Kot bi zvezde iz neba prav zame na Zemljó prišle. Tvoj je pogled kot zrcalo, v katerem občudujem svoj nasmeh. In Tvoj glas, kot pesem bi zibala me v spanju! Ljubezen! Tukaj stojiva, tako življenju prepuščena. Strah me ni s Teboj ničesar. Kako Ti je uspelo tako hitro spoznati me, spoznati v dno moje nerazumljenosti, kako znala sem tako hitro Ti pustiti, da si smela, ljubezen! Moj svet Ti zdaj odpira vrata, brez sramu in brez ovir, da prosto vstopiš in zdi se tako prav... Ljubezen!
Diham zrak, zdaj čutim to. Vdihnem in misel me lepše pozdravi. Z oči si bereva, kot bila bi iskala že tisočletja nedorečena skupno govorico in več mi ni mar za preteklosti grobe prekati, ki med nama ostro so vse poti zastrle... Kaj pa je važno, kaj porečejo ljudje! S Teboj vseh krutih sem opazk odporna. Ljubezen!
Ne odidi, ne odidi, občutek imam, da pretok krvi bi se nemudoma mi od žalosti ustavil! Ne odidi, kdo me potlej bo učil živeti in pomanjkanje ljubezni ne bi zmogla več prenesti! Ne odidi, ljubezen! Kot otrok Te prosim in se oklepam v joku Tvojih besed, ko ponavljaš, da si tu, da si tu, saj vem, da si tu, pa vendar je slednje tako neizmerno toplo slišati!
Zdaj bom zaspala, ljubezen. Saj srečava se med zvezdami, ko luna naju združi v mesečini! Pogrešam Te, ljubezen. V vseh zaprašenih kotičkih trudnega srca...
Zaupaj mi svoj naslov in naučila se bom leteti, da Te najdem.
In nekoč mi boš povedal, kdo si.
