Pomlad

Kam neki šla je moja bistra reka.
Tako utrte so bile že struge,
kam neki zdaj me vlečejo vijuge,
praznina, ki mi polnosti odreka!

Bojim se, da počasi se izteka
čas duše moje, ki ni našla druge,
da roka, ki mi maha ven iz truge,
na tisoč gnilih delcev me razseka!

Prehitro mi venelo bledo lice,
kot stihi skozi lastno nrav prezrti,
je moja sreča daleč od resnice.

Cvetovi so na rožah že odprti.
Na okno pet' mi hodijo sinice.
Pomlad je tu. Vse diši po smrti.

Talentiran sonet

Vsak dan na čelo tolčejo okvirje.
Nadarjen ta je, ta pa ni; še predno
izpeti upaš svojo nrav, in vedno,
pri vsakem metru iščejo hudirje!

Od kdaj se glasba šteje med papirje?!
Počutim se kot tepec, dobesedno!
Diplomo talentiranih izredno
na koncu vsak dobi, samo, da mir je...

In ta, opevanih talentov glava,
potem ponosno dvigne svoje rame
in molze tone kakor breja krava!

In kakor kos napihnjene salame
trdi, da glasbenik je. Zajebava?!
Jaz mislila sem že, da koplje jame...!!