Pojdem

Pojdem
in žabe bodo bruhale ogenj
pod ledenimi skalami norega jezera
in princi bodo oslepeli
in krone bodo padale
takrat sezujem čeveljce
in zvezde mi bodo uhani
takrat pojdem
in besede bodo narobe obrnjene
in ljudje bodo spet človeški

Ljubezen!

Zdi se vsak korak, ko Te uzrem tam blizu v daljavi, kot premajhen prostor, da bi pravočasno Ti znala pristopiti. Ljubezen! In mudi se mi, mudi se mi strahotno do Tebe! S težkimi koraki planem v tek, da Te le ne izgubim, da le ne usahneš v množici, čeprav vem, da stojiš tam zame.
Ljubezen! Ves beton se spremenil je v cvetje! Ljubezen! In drevesa zrasla so navkljub vsem cestam. Ljubezen! V solzah in hrepenenju Ti končno pritečem v objem. Ljudje obnemijo in svet za trenutek upočasni svoj tempo. Dotaknem se Tvojih lic. Tako zelo Te poznam! Ljubezen! Ljubezen, ko bi vedela, kje vse sem te iskala... Kje vse so se spotikali pogledi v upanju, da nekoč uzrejo slog in barve Tvojih ustnic. Poljubljaš me v dno duše in na svetu ni dovolj solza, ki znale bi izprati poljubov slednjih sladke govorice! Da vedela bi to, ljubezen...
Prva dovolim si spregovoriti. Kaj se spodobi, da Ti pravim? Ljubezen! Da Te ljubim? Zakaj že? Če toliko lepših je stvari, ki osmisljujejo Tebi predano naklonjenost! Ljubezen! Kaj naj Ti torej pravim? V gneči vseh besed, izgubim razum. Z razgaljeno dušo bolščim Ti v oči, ki so tako nežne in plahe; tako čutne in prijetne, tako znane in domače. Ljubezen! Minila je morda peščica minut, a v meni je čutov za 1000 let! Ljubezen! Ne misli da jočem iz žalosti, ljubezen! Žalosti me le dejstvo, da tako dolgo si pustila me čakati, da zdaj komaj pridem k sapi!
Ljubezen... Kako tople Tvoje so dlani, ko me oklenejo v objem! Kot bi zvezde iz neba prav zame na Zemljó prišle. Tvoj je pogled kot zrcalo, v katerem občudujem svoj nasmeh. In Tvoj glas, kot pesem bi zibala me v spanju! Ljubezen! Tukaj stojiva, tako življenju prepuščena. Strah me ni s Teboj ničesar. Kako Ti je uspelo tako hitro spoznati me, spoznati v dno moje nerazumljenosti, kako znala sem tako hitro Ti pustiti, da si smela, ljubezen! Moj svet Ti zdaj odpira vrata, brez sramu in brez ovir, da prosto vstopiš in zdi se tako prav... Ljubezen!
Diham zrak, zdaj čutim to. Vdihnem in misel me lepše pozdravi. Z oči si bereva, kot bila bi iskala že tisočletja nedorečena skupno govorico in več mi ni mar za preteklosti grobe prekati, ki med nama ostro so vse poti zastrle... Kaj pa je važno, kaj porečejo ljudje! S Teboj vseh krutih sem opazk odporna. Ljubezen!
Ne odidi, ne odidi, občutek imam, da pretok krvi bi se nemudoma mi od žalosti ustavil! Ne odidi, kdo me potlej bo učil živeti in pomanjkanje ljubezni ne bi zmogla več prenesti! Ne odidi, ljubezen! Kot otrok Te prosim in se oklepam v joku Tvojih besed, ko ponavljaš, da si tu, da si tu, saj vem, da si tu, pa vendar je slednje tako neizmerno toplo slišati!
Zdaj bom zaspala, ljubezen. Saj srečava se med zvezdami, ko luna naju združi v mesečini! Pogrešam Te, ljubezen. V vseh zaprašenih kotičkih trudnega srca...
Zaupaj mi svoj naslov in naučila se bom leteti, da Te najdem.

In nekoč mi boš povedal, kdo si.

Po svoje mi beži korak,
ko tečem čez življenja jase,
borim se s strahom kot vojak,
ki s puško vselej meri vase.

I'm afraid of getting older;
to fight this torment, I admit,
I do not know what for my soldier,
whether it only brings defeat?
And just a word about mankind:
I've never seen a thing more blind!

Po tirih neizprosnih

Gledam skozi okno
žalostnega vlaka in veseli Angeli
so mi dejali
naj se z Njimi družim
jaz pa tiho zavrnem vabilo
in misel se podvaja
iz g-mola v c-mol in v g-mol nazaj
in misel se na pol prelomi
še preden izzveni...
ropoče glasni vlak
po tirih neizprosnih
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
postaja vsaka mi iztrga
en otroški del
že starka bom
ko najdem dom?
Pozavno stisnem k sebi
kot neki fant tu zraven
svojo deklico objame
ter pravi z deškim glasom
da ljubi jo v vsem bistvu
jaz pa kot čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in umiram na ledenih
ljubezni skalah ostrih
srcé se rado dotaknílo
bi neba in ne pročelja
ljubeznivih čutov
zato umira v samoti
nerazúmljenih očitkov
ne maram te praznine
ki vlada v nasladi
in kruti so še bolj
te stvóri neokretni
ko upajo ta čustva
za ljubezen oklicáti
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
in tuli in oznanja
korake tuje, tujo misel
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
odkrivam delce tega
neizbežnega planeta
a moje sanje so nekje
kjer človeštvu je zastrto
bistvo in pogled
vsaj kdo
da bi mi rekel
vsaj kdo
da pojdem z njim
da ve za svet oklican
da ve za smisel nas
ki bivamo drugje
vsaj kdo
kogar objem
bil čist bi in poznan
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
dekletca za menoj
v petkah čednem plašču
glasno govoré
se rezko krohotajo
v željo ženskosti odete
a ni jim več kot petnajst let
a jaz čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in vlak ki pride gre
nihče ne bo me prosil
naj ostanem ali grem
vlak ki pride gre
po tirih neizprosnih