Ljubezen?

Razkoli uma, vzdihi bede,
če ljubezen je, zdaj vene.
Če ni je, kaj potem zadene
me v srcé, grení besede?!!

V šoli sedim, pa mi ni mar, kaj govorijo. Niti, kaj pišejo, kaj mislijo.
Sama nisem nikdar zares verjela, da nas šolski sistem uči "pravega znanja." Kot bi nam predavali: "Avto ima štiri kolesa. Avto ima volan. Avto je prevozno sredstvo..." ali: "Knjiga je skupek listov. V njej je z besedami zapisano besedilo..."

Kakšna banalnost! Ali ne prihaja znanje iz nečesa globljega? -
Iz tistega sladkega hrepenenja po učenju, po želji izpopolnjevanja, ko se zavemo človeške težnje k osmisljenju?

Šola se mi tako upira. Ko pogledam obraze, so vsi z mislimi drugje. Sploh kdo uživa?! Ampak učenje bi vedno moralo biti zabavno, naklonjeno! A v šoli ni nikdar!
Morda so moji pogledi na življenje napačni, pogledi na znanje in obstajanje zgrešeni. Morda. In tega nikakor ne tajim. Vendar na svetu ni človeka, ki bi vedel, kaj je prav, kaj narobe.
Kako mi potemtakem lahko vbijajo v glavo življenjske ideale, pravila? V meni je pošastna utesnjenost, upor!

Knjige so mi vedno bile neprecenljiva vrednost, z njimi sem vselej ravnala kot z najbolj dragocenimi, meni nadvse cenjenimi stvarmi. Ko jih prebiram, me obda en izmed najbolj prijetnih občutkov. In v veliko zadovoljstvo mi je, da si tako pridobim znanje, sposobnost razmišljanja, mnenja. Knjige razbremenijo mojo vsakdanjo utesnjenost, ki mi jo venomer ustvarja šola, šolski pouk. Nikoli ne izvem, zakaj tak občutek...

Sem zato neumna? Ker mi ni pri srcu hoditi v šolo? Ker se raje učim počasi, nenačrtno, z leti, po lastni volji? Pa vseeno trdim, da je tako bolj smiselno, bolj učinkovito.
Kajti edino od mene je odvisno, koliko znanja bom iskala, koliko ga našla, koliko sprejela. Pa je v šoli to dovoljeno? So sploh kdaj podpirali dovzetnost do sveta, spremljanje le-tega vsak sleherni trenutek in ali so ob tem dali možnost, da vsak ustvari svoje razmišljanje? Morda pa sistemi le niso tako idilični, kot nam jih prikazujejo!?

Biti vsi povprečni, to je cilj. In vsi bodo zadovoljni. Kajti vsi smo pod oblastjo, svet namreč usmerja le nekaj ljudi, a kaj bi se zgodilo, da bi ljudje imeli zmožnost razviti se nad povprečje? Začeli bi posegati v sisteme, nastala bi strahotna stihija, če ne celo usodna poguba za človeštvo!

Torej, vsi povprečni, vsi srečni.
Mi in oni, nad nami!

Se motim? Oh, v koliko stvareh se motim, pa vendar bi rada nekoč dobila "zdrav" odgovor! Sem zato vredna zgolj posmeha, prezira? Ker se (neumno) upiram? Upiram brez postanka...

Kolikokrat se vprašam, kam grem. Zakaj leta bežijo, zakaj hitim iz dneva v dan, se borim za obstanek; kako žalostno, da že zjutraj vem, kakšen bo dan. Da že pri svojih mladih letih lahko predvidim žalno starost, polno spoznanj, da je življenje spolzelo, še preden se je človek zavedel, da sam praktično ni nikoli zares odločal o svojih poteh, željah. Ni mogel. Niti smel. Pa da bi?
Že zelo mlad bi obstal in propadel - ne glede na izobraženost in sposobnosti.

Čutim, kako me znotraj srcá razjeda, misli me bodejo do krvi, kot ne zna niti najbolj ostra konica!
In tako pogrešam svobodo.
Resnično je ne najdem. Ne sama, niti z drugimi.

Glasba razprostira najlepše dimenzije, polne čistosti, neutesnjenosti. In edino, da bi smela predati njej ves svoj čas življenja, bila bi svobodna. Bila bi čista v duši, kot prvi dan življenja.
Vsi naslednji so me namreč že začeli izoblikovati v nekaj, čemur se danes ne morem ogniti.
Pa bi se izjemno rada - da znala bi biti drugačna! Včasih bolj pametna; da bi znala misliti konstruktivno, včasih (še) bolj neumna; da ne bi tako bolelo!

Ljudje, ni mi všeč, kar iz mene napravite!
Ljubi starši, brat, prijatelji! Ljuba ljubezen! Ljubi vsi, ki me obdajate!
Ni mi všeč, kar iz mene ustvarijo vaše prisotnosti! Niste slabi, kakor tudi jaz ne želim biti, četudi tako mislim. Pustite me za seboj, da propadem v svojem svetu. Preveč bolijo nerazumljeni pogledi, očitki, ko vam ne želim slediti!

Ne dam svojega sveta! Ne prodam sebe pokvarjenim časom! Pripravljena sem propasti v večnosti nerazuma. Žalostno ali pogumno?!

Zaklenem se v svoj svet, nikomur ne odprem. In jočem. In se smejim. In razmišljam. In mi je vseeno. In me skrbi. In se prepričujem, da sem v redu. In se smilim sama sebi. In se počutim varno. In me je strah. In se ničesar ne bojim. In se bojim. In sem ponosna. In se sramujem. In sem. In nisem...

Da vprašala bi, kdo me razume, vsi bi mukoma le skomignili. Pa da bi mene kdo vprašal, če njih razumem, sama bi napravila enako.
Zato nisem nič slabša, kaj šele boljša.

...In že Stritar je zapisal...

'Ta svét, prijatelj! ti ni po volji?
Saj meni se tudi ne zdi nar bolji;
Pa to pomisli: Kdor noče stradati,
Po brinji grozdja ne sme iskati.'

...in imel je tako prav.

Pozavna I.

Svet in nebo, moja pozavna!

Miru in zavetja najlepši kraj
in jezik tvoje govorice,
ki zven je in smisel in raj!

Z objemom osušiš mi lice,
ko solzno brez moči mi vene,
v srcu upov obudiš spet klice!

Kakor sreče pot ognjene
nad megló je sonce vstalo,
da obsije srčne stene -

s tvojo melodijo zalo,
ki nje globin ne znam opeti,
življenja je besed premalo!

Upi in klici

Upi in klici

V preteklih dneh se je sonce poskrilo

za čudne oblake nevihtnih skrbi.

Prosila vihar sem in točo premilo

za žarek, ki toplo solzé osuši,

a nihče me ni slišal, še zdaj je takó,

če kdaj, ko mi bolno srcé krvavi,

s trudnimi udi, z neumno glavó,

z besedami komaj izdavim: »Boli!«

Ko eno sem noč spet prišla pod nebo,

za svojo smrt sem prosíla Bogove,
mi veter preplávil lasé je, nato

zaslišala 'z bližnjih bregov sem glasove:

»Neumnost je vse, kar sme te boleti,

nje pesmic naivnih vsa si prepolna,

kakó boš le, deklica, znala živeti,

če od praznih tegob postala si bolna?«

»Kaj pa Vi veste, nebo, veter, ptice,

za kakšno izgubo srcé mi boleha,

biló ni na svetu nikoli resnice,

laž bolečin mi povzročat' ne neha!

S težo bremena zapadle v pogubo

so moje besede, vsi stihi prosljívi,

ki noč in dan so rotili preljubo,

da verzi pisáli bi se igrivi,

da s smehom srcá zapolníli izgubo

z Njim bi trenutki, nadvse ljubeznivi!

Zgodilo se hitro je moje spoznanje,

kmalu so v žile vdrli mi strupi!

Ko enkrat v mladosti obstanejo sanje,

z leti umrejo življenja vsi upi!«

To še izrečem, nato brez bojazni

krvavo zabrišem boleče sledi

in ko umiram, h komaj opazni

luni na nebu dvignem dlani, -

a ona le jezno nadmé se obrne,

mojim se prošnjam grdó posmehuje,

s hladnih glásom mi tiho odvrne:

»Mnogo poti ti življenje daruje,

pravo izberi, z njo dneve okrási,

srcé od mladostnih naj ran ne vzdihuje,

sama veš, lepi so dani ti časi!«

In res so kmalu zgodila se leta,

ko pela pod lepšim sem nebom veselo!

In žalostno lice več mi ni vélo,

svoj bes umakníla je víhra zakleta!

Dokler si pogledala nisva v oči,

dokler se ljubíla, je skrb bilá proč,

a On je odšel, jaz pa pozno v noč

iz srčne sem rane spet bruhala kri...