Dói

Dói-me minh'alma abandonada,
os instantes, o tempo eu tenho perdido;
à noite, que sinto o tremendo ruído,
sem ti, o silêncio de madrugada.

Dói-me a promiscuidade desnudada,
que fui a mulher sem nunca ter sido,
às vezes, que por baixo do meu vestido,
tenho apenas a alma, mais nada...

Dói, dói-me o humano desamor
possuindo a Terra feliz e valente,
e dói-me este absurdo da dor!

Daí a loucura de sentir-me doente
por ver o mundo sem ter raiva, furor,
mas só o Amor por toda a gente...

A despedida

Por entre preces puras e sentidas
fizemos despertar novas madrugadas
desde então e sempre acalentadas
no sentimento descobrimos as guaridas.

As cordas soluçaram estremecidas
milhares de sons e vozes ecoadas
o dom cruzara as Nossas estradas
tecendo estas duas - boas vidas!

Desponta uma gratidão no horizonte...
Amargas e felizes no meu coração
são estas lágrimas de despedida...

...e quando desaguarem na fonte,
nas gotas o Nosso amor talharão, -
e tudo de Bom que nós temos na vida!

Como eu poderia?

Que desamparado, este meu canto,
este medo da sensação delicada...
A minha palavra tornou-se no pranto,
gritava o amor, e não proferiu nada...!

Em segredo te amo (e amo tanto!) ...
Esperando por ti com a mão desdobrada...
Tão feliz que dantes era o encanto,
tão triste agora sem ti madrugada...

Na criancice que eu desato a escrever,
para ti ponho a cor na poesia,
e toda a ternura que tem a mulher...

Que outro poema eu cantaria?!
Esses sentidos ... Ai, é melhor não dizer ...
mas diz-me, Amor, como eu poderia?

Inteira

Penso em ti... no teu beijo tremido,
no canto da tua boca ardente...
Onde anda o teu olhar sorridente,
contigo o momento tão bem vivido...?

Já não penso! Pensar é ser perdido,
é esquecer do amor que não há na mente,
porque a mente não sabe como se sente,
nem sequer como sentir o sentido!

Minh'alma insiste em ser sonhadora,
o poeta ou talvez feiticeira,
que quanto mais ama, mais canta e chora!

Não vês, que nesta afeição verdadeira
tens o meu tempo sem termo e hora,
a pele e meu sangue... Tens-me Inteira...

Os poemas mais felizes

São três de manhã... Dorme, ó meu amor,
e leva saudades contigo, na mão...
Quando no céu passares pelo clarão,
eu lembro-me de ti naquela cor...

Ai, dorme, reluz... para eu ver melhor,
está escura, a noite, e só meu coração
sabe, que és a luz da minha canção,
que tu me trazes a paz interior...,

que neste papel o prazer se demora,
que cada vez que sinto os teus braços,
uma orquídea em mim aflora,

só em ti ela expande seus raízes...
espalha a aroma por todos os espaços...
e os poemas tornam-se mais felizes...

pintura

Saudades

O tempo silencioso que flutua
não sabe que esta noite pará-lo-ei
p'ra escrever-te o verso que já não sei,
ao lado do rio, com a alma nua.

As sombras desconhecidas na rua
não sabem que nelas eu te procurei
e quando passavam por mim desejei
que a minha boca se juntasse à tua...

Saudades! Mais um dia no Oriente,
a brisa tenta soprar o desejo
que volta p'ra mim sempre mais insistente.

O teu rosto brilha nas águas do Tejo...
Eu trago em mim a chama crescente,
tanto amor, e tão pouco te vejo...

Queria falar-te

Queria falar-te; falar-te de nada,
d'alegria que talvez alguém já esqueceu,
do sol incrível que mais um dia nasceu
tão puramente nesta madrugada,

queria falar-te do que me agrada,
da sinfonia forte sobre tu e eu,
dos pássaros que vi a subir pelo céu,
sim, eu queria falar-te de nada...

Porque nada jamais será mais verdadeiro
como o silêncio que em nós acontece,
(na pele ainda sinto o teu cheiro...)

...e neste silêncio, quando anoitece,
queria falar-te do mundo inteiro,
do amor mais gentil que em mim permanece.

A chama

Os teus olhos refletem no mar
do meu poético mundo.
Neles me perdi; devagar,
agora trago-os profundo.

O sorriso teu
curou os meus medos,
como a flor dos segredos,
na minha pele cresceu.

Quem não sente, não ama.
Quem não ama, não nasce.
Pensando em ti, sinto a chama.
Arde e renasce.

Quem sou eu?

Quem sou eu?

Eu sou como um pobrezinho
Que anda de porta em porta
Dão-me o refúgio, dão-me o vinho
e depois…ninguém importa…

Ai, que dor de viver
Que dor amar essa gente
Que me olha, que me quer
Sem razão e tão indiferente…

Quem sou eu?

Posso ser a pobrezinha
mas tenho a alma (e não é vazia!)
é pobre, pequena, mas é minha
e não gostar dela, eu não podia!

Eu quero viver…viver! Sem segurança
Sem ilusões de amar
Não sou a mulher mas só a criança
com vontade de cantar…

O amor

O amor? Sozinha na varanda
Chorando no céu
Continuo a perguntar, onde anda
O meu...

O amor?! Podemos vê-lo?
Então, onde está? Do que é feito?
O amor? Ai, o meu cabelo
Dormindo no teu peito...

Objem

Poljubila bi tvoje lice...
moja roka in tvoja roka...
Drzala te v objemu in nicesar rekla
in cas bi sel in ura tekla
in bila bi skupaj kot otroka,
ki v travi isceta kresnice...
Stopila med resnico in prevzem
na enem in edinem kraju...
odlomila kos casa za naju?
Se vedno diham tvoj objem.

Ce bil bi tu

Ce bil bi tu, bi vse bilo drugace;
bi brala ti Nietzschejeve citate,
pokrila te z lasmi in legla nate,
na tvoje prsi, tople in domace.

Haiku

Haiku pišem,
ker sva si pac podobna.
Kratek je in glup.
--
Danes pocutim
se kakor Beethovnova
Deseta. Ni je.
--
Če že res misliš,
da si mačka, potem še
zakoplji svoj drek.
--
Še hoceš mir in
obe? Kupi njej prstan
in meni kocke.
--
Je ljubezen kot
sveže mleko. Izpijva,
preden se skisa.
--
Realnost je kot
bor pozimi. Bela je,
in igle ima...
--
Pred štalo svinjske
karme škratje koljejo
črne prašiče.
--
Edina stvar, ki
na mladih ni stara in
siva, so lasje.

Saudades......

Minha, minha terra...

Konzerva

Tujec si
na mojem območju
Ko te golega držim v naročju
si vedno bolj zaljubljen vase

Ljubila sem te celega
in ti si mene ljubil od vratu navzdol
Moja glava je ostala kot konzerva rib
za hude čase.

Ne bodi jezen name

Ne vem, kaj se dogaja v moji glavi.
Je res, da duša moja kdaj samuje,
a tebe bi bilo ljubiti huje,
ne maram, da me ljubiš. To me gnjavi!

Ljubila bi, pa me ljubezen davi.
Raztrgano srce mi ne miruje,
da vedela bi, kam vseléj potuje,
čez kakšen drn, da se ne ustavi...?

Kaj morem jaz, če nisem takšne vrste!
Ljubezen moja, našel si nomada...
Tu dom in hiše niso niti čvrste!

Ljubezni večja skleda bolj izstrada.
(A manjša ni dovolj za žejne prste...)
Ne bodi jezen name, ne bi rada!

Mein Herz vermisse ich viel mehr

Ich fliehe rundum und ich lüge.
Dort ich suche Freude meine.
Der Schritt weiß es zur Genüge, -
auf der Flucht man findet's keine...

Schlägt mein Herz für Liebessagen,
Männer, liebe Männer, immer
sie in meinen Arm zu tragen,
doch ich find' die Liebe nimmer.

Lüsternen sind deine Glieder,
die vermisse ich so sehr,
und dein Herz! Ach, ich lüge wieder, -
mein Herz vermisse ich viel mehr!

Mein lieb, ich hab' dir schon gesagt

Mein lieb', ich hab's dir schon gesagt,
verlieb dich nicht in dieses Mädel.
Um Meer des Schwarms hat sie geklagt
noch stets, mit einem lecken Segel.

Und dort war ich, erschöpft vor Weinen,
du gabst mir einen Trost viel rüden
und legtest deinen Kopf auf meinen
Busen, selblosten und müden.

Glück welches, die Liebe! Wie wunderbar!
Mit Leib und Seele ich liebe, jedoch,
das restlose Mädel, dass ich immer war,
bin ich noch immer, bin ich immer noch...

So, für dich allein, mein Mann, ich schrieb
von ganzem Herzen ein Gedicht.
Ach! Ich hab's dir schon gesagt, mein lieb', -
in dieses Mädel verlieb dich nicht!

Lubezensko pismo, s celim sercem inu dušo mojemu Gospodu

Predragi moj Gospod,
ki Vas pogrešam.

Malokaterikrat zamerkam, de mi v sercu takšna gnada klije. Dotorej Vas iskreno naprošam, de to pismo nikar ne zašpotujete, ako Vom ni po meri. Kedar Vas tako skrivši pogledam, mahom mi toplo rata inu misli se razbičajo dotorej, de stežkoma umirjam sapo.
Za voljo teh čutov, nikake besede, nego oči naj sopečejo najlepše pesmi tar resnično se nadam, de Vi jih kedaj uslišite! Ako želeli boste z mano vkup peti, pri morju često v nebu kličem tar zdaj vejste, da ondod me imer najdete.
Lubeznivi Gospod,
Vaša duša je taku bogata, de cel svet ste mi v lepšega napravili. Ali mar nejste zamerkali, de to lubezen brumno za Vas nosim inu dok v naróčaj je ne vzamete, v mojem sercu imer bo priklenjena. Vi pak dobro vejste, kaku čutom nihdar ni moč ubežati, zakaj čuti gvišno niso marnje, de bi za njih škoda bilo martra!
Zatorej jaz vem, de en del sebe Vom moram dati, dasi malko me v sercu reže, de mora tako biti...kajti dobru vem, h kakšni nerazumljenosti ta milota doprinaša, zakaj ljud, maroden od resnice, imer se je znal le pohlevnosti udiniti.
Greva me, de še tisto nebore lubezni, ki je moja inu Vom pripada, ne smem umojstriti, nego jo v samoči cagati tar skrivati, de pak je nihdar Vi ne vidite!
Milostive Vaše temne oči naprošam, de to pismo k sercu vzamejo tar de Vi zdravi, lepi ostanete inu navdilj mi navdih dajete.
V zraku takšna čudna nrav se dvigne, kedar Vom stermim v obličje inu de Vi vejste, de ne samu pisma, nego lepe pesmi Vom sem imer prenaredna pisati.

Na Vaše persi
Vom polagam svoje lase
tar Vom tisočkrat
polublam roke.

Vaša milostiva
inu s celim sercem Vom predana

Anja

Pozavna mi je dala takšne sreče

Pozavna mi je dala takšne sreče.
Življenju spet naménila pozdrave.
Zdaj zid betonski mi okoli glave
gradi zamolklo omejene ječe.

Kako prehitro želje hrepeneče
sem videla odhajati v daljave,
kot kamni potoné v vrtincih Save,
nemeti pesmi vse zveneče!

Prevelik led v telesu, da bi pela,
prevelik mraz in srd sta v moji duši,
da pesem bi glasila se vesela.

Moj glas je kakor vrt v največji suši.
Edini dom, ki kdaj sem ga imela,
bila je glasba; Zdaj še ta se ruši..

Pomlad

Kam neki šla je moja bistra reka.
Tako utrte so bile že struge,
kam neki zdaj me vlečejo vijuge,
praznina, ki mi polnosti odreka!

Bojim se, da počasi se izteka
čas duše moje, ki ni našla druge,
da roka, ki mi maha ven iz truge,
na tisoč gnilih delcev me razseka!

Prehitro mi venelo bledo lice,
kot stihi skozi lastno nrav prezrti,
je moja sreča daleč od resnice.

Cvetovi so na rožah že odprti.
Na okno pet' mi hodijo sinice.
Pomlad je tu. Vse diši po smrti.

Talentiran sonet

Vsak dan na čelo tolčejo okvirje.
Nadarjen ta je, ta pa ni; še predno
izpeti upaš svojo nrav, in vedno,
pri vsakem metru iščejo hudirje!

Od kdaj se glasba šteje med papirje?!
Počutim se kot tepec, dobesedno!
Diplomo talentiranih izredno
na koncu vsak dobi, samo, da mir je...

In ta, opevanih talentov glava,
potem ponosno dvigne svoje rame
in molze tone kakor breja krava!

In kakor kos napihnjene salame
trdi, da glasbenik je. Zajebava?!
Jaz mislila sem že, da koplje jame...!!

Vi mi povejte

Vi mi povejte, in Vaši glasovi,
in Vaše roké, ki so tople,
čeravno ne vem, kako so tople.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Zato Vi mi povejte, moj dragi Gospod,
kako, da Vas ljubim in s kakšno namero
spet v meni obudíli vero
ste prirodno, ki iskana je povsod.
Vi mi povejte, in Vaši koraki,
in Vaši lasje, ki so mehki,
čeravno ne vem, kako so mehki.
Vi mi povejte, Vi, ki Vas ljubim
od hipa, ko prvi pogled bil poslan
je Vaših oči. Kaj skrili ste vanj,
ki on me varuje, da se ne izgúbim?
Da se ne izgúbim, ki on me varuje,
varuje pred toče viharji telo,
veste, kadár se zagledam v nebo,
vsaka me misel na Vas osrečuje.
In vse, kar je moje, je Vaše tedaj,
ljubezni žejnih ust studenci,
ki njih so lovorjevi venci
v Vas zazrli Ljubi kraj.
Zato Vi mi povejte, in Vaše prevzetje,
in Vaša hrabróst, ki je močna,
oh, ki vem, kako je močna.
Srcé se boji, to radóst zašpotuje!
Te čute, Vas prosim, naj mi oprostite;
oči so kot morja, ki v njih zablestite
in misel od ognja mi več ne miruje.
Vi mi povejte, mar greh je predati
Vam svoje telo in duhá? Ondaj glejte,
če greh je ljubíti, pa to mi povejte, -
mar ni več pregrešno to drugim dajáti?
Sla, ki zagrize v meso in okovi,
ki v kožo vbadat' pričnó grobe bliske,
to pot me ne reši krvi elegíjske;
so topla zavetja ledeni domóvi!
Vi, ki ste pesem, bodíte češčeni!
Eno ime mi od Vas zadostuje
in eno srcé, čígar bitje zasnuje
svetlih nad upe in prístnost v meni.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Le enkrat še v žejne oči mi poglejte...
in kako, da Vas ljubim, mi s petjem povejte...

Želim si, da to veste

Kar čas trdi, moj nežni drug,
ne bo priznal, a vem, da laže.
Če že ura nama roge kaže,
imejva jezik njen za grd klobuk
in bodiva skupaj nora.
Čas naj utopi resnico;
duši najini sta brez zastora,
zato imava vso pravico.

Tu stojim na istem kraju
in čakam, če Vas vidim spet.
Saj nisva tako daleč od naju.
Samo za nekaj skladb in .. let..
Odprle vse zasute ceste,
oči so Vaše segle pregloboko.
Zdaj čas, ko Vas držala sem za roko
stoji. Želim si, da to veste.

Pojdem

Pojdem
in žabe bodo bruhale ogenj
pod ledenimi skalami norega jezera
in princi bodo oslepeli
in krone bodo padale
takrat sezujem čeveljce
in zvezde mi bodo uhani
takrat pojdem
in besede bodo narobe obrnjene
in ljudje bodo spet človeški

Veste, ne vem naslova. A sigurno vem, kaj sem napisala...

Ne vem, zakaj sem tu.
Vem samo, zakaj nisem več tam.
Šla sem po mnogih okroglih poteh,
in spet prišla na prvo stran.
Ne vem, kakšna sem.
Vem samo, kakšna sem bila.
Veste, ne vem, če še enkrat bi šla
kaj drugače skozi svojo pot in meje,
a sigurno šla bi počasnesje
in mladost užila kar se dá.
Ne vem, če želim delo,
a sigurno hočem svoje sanje,
in če življenje sem jaz,
sprejeti moram...tudi sranje.
Veste, ne vem, kaj je ljubezen.
Sigurno pa vem, kaj ljubezen ni.
Mlad ali star, si kdaj neoprezen
in od smeha do solz, vse se zgodi.
Ne vem, zakaj sem sama.
Vem samo, s kom ne želim biti.
Da obstajajo tako ljubezni revni, kruti,
da hočejo ti sklatiti peruti,
in da oči bi morala prosíti dvoje
za nekaj, kar je moje?
Meni to je prazna slama
od ljudi, ki so navadne riti.
Veste, ne vem, kaj sem,
a zdaj sigurno vem, kaj želim biti.
Ne vem, kako. Kdo bi vedel, znal?
Marsikdaj ravnam napák, to vsak uvídi,
a človek nisem slab in žal
mi je, če kdo me takšno vidi.
Veste, ne vem, kaj vem.
Vem samo, česa ne vem
in toliko je znanja, ki ga iščem,
da nemogoče je, da celega obiščem.
In sem potlej kot vihar, ki buta ob skaline,
z glavo klati, hoče hruške,
dobi pa same grde buške.
In prav je tako, tudi to mine.
Veste, ne vem, zakaj pričela sem peti.
A sigurno vem, zakaj več ne govorim.
V meni je pesem in vse, kar bom z leti,
v najlepše zvenenje in ton spremenim.
Ne vem, zakaj ne maram besed,
a zato sigurno vem, zakaj ljubim pozavno.
Glasba je Bitje, ki kaže, da svet
še vedno je Eno, kot bil je nedavno.
Ne vem, zakaj srcé ji verjame,
a sigurno vem, zakaj ne verjame ljudem.
Vzamejo več, kot iskreno se vzame
in nekaj, kar čutim, od tega ne grem.
Veste, ne vem, zakaj sem tu.
Vem samo, zakaj nisem več tam.
Bile so ugasnjene sveče, izpraznjene čaše
in srcé, ki s telesom nikakor ne paše.

Oranžni tobogani
rdeče gugalnice
v peskovniku
polnem pljunkov in ogorkov in iztrebkov
zidajo neizvirne gradove
in si kradejo rumene lopatke
jaz imam zeleno
in ne smem k njim
od takšnih gradov bežim
z otroško glavo
dušo boso
s Smrtjo
se skrivalnice igram
in včasih mi celo posodi koso.

Haiku I.

Danes počutim
se kakor Beethovnova
Deseta. Ni je.

Grem; Na hrbtu upov prazne vreče,
in dom je daleč stran od mé.
S kakšno grdoto mi bije srcé,
da v njem nihče ne vidi sreče..?!

Ljubezen!

Zdi se vsak korak, ko Te uzrem tam blizu v daljavi, kot premajhen prostor, da bi pravočasno Ti znala pristopiti. Ljubezen! In mudi se mi, mudi se mi strahotno do Tebe! S težkimi koraki planem v tek, da Te le ne izgubim, da le ne usahneš v množici, čeprav vem, da stojiš tam zame.
Ljubezen! Ves beton se spremenil je v cvetje! Ljubezen! In drevesa zrasla so navkljub vsem cestam. Ljubezen! V solzah in hrepenenju Ti končno pritečem v objem. Ljudje obnemijo in svet za trenutek upočasni svoj tempo. Dotaknem se Tvojih lic. Tako zelo Te poznam! Ljubezen! Ljubezen, ko bi vedela, kje vse sem te iskala... Kje vse so se spotikali pogledi v upanju, da nekoč uzrejo slog in barve Tvojih ustnic. Poljubljaš me v dno duše in na svetu ni dovolj solza, ki znale bi izprati poljubov slednjih sladke govorice! Da vedela bi to, ljubezen...
Prva dovolim si spregovoriti. Kaj se spodobi, da Ti pravim? Ljubezen! Da Te ljubim? Zakaj že? Če toliko lepših je stvari, ki osmisljujejo Tebi predano naklonjenost! Ljubezen! Kaj naj Ti torej pravim? V gneči vseh besed, izgubim razum. Z razgaljeno dušo bolščim Ti v oči, ki so tako nežne in plahe; tako čutne in prijetne, tako znane in domače. Ljubezen! Minila je morda peščica minut, a v meni je čutov za 1000 let! Ljubezen! Ne misli da jočem iz žalosti, ljubezen! Žalosti me le dejstvo, da tako dolgo si pustila me čakati, da zdaj komaj pridem k sapi!
Ljubezen... Kako tople Tvoje so dlani, ko me oklenejo v objem! Kot bi zvezde iz neba prav zame na Zemljó prišle. Tvoj je pogled kot zrcalo, v katerem občudujem svoj nasmeh. In Tvoj glas, kot pesem bi zibala me v spanju! Ljubezen! Tukaj stojiva, tako življenju prepuščena. Strah me ni s Teboj ničesar. Kako Ti je uspelo tako hitro spoznati me, spoznati v dno moje nerazumljenosti, kako znala sem tako hitro Ti pustiti, da si smela, ljubezen! Moj svet Ti zdaj odpira vrata, brez sramu in brez ovir, da prosto vstopiš in zdi se tako prav... Ljubezen!
Diham zrak, zdaj čutim to. Vdihnem in misel me lepše pozdravi. Z oči si bereva, kot bila bi iskala že tisočletja nedorečena skupno govorico in več mi ni mar za preteklosti grobe prekati, ki med nama ostro so vse poti zastrle... Kaj pa je važno, kaj porečejo ljudje! S Teboj vseh krutih sem opazk odporna. Ljubezen!
Ne odidi, ne odidi, občutek imam, da pretok krvi bi se nemudoma mi od žalosti ustavil! Ne odidi, kdo me potlej bo učil živeti in pomanjkanje ljubezni ne bi zmogla več prenesti! Ne odidi, ljubezen! Kot otrok Te prosim in se oklepam v joku Tvojih besed, ko ponavljaš, da si tu, da si tu, saj vem, da si tu, pa vendar je slednje tako neizmerno toplo slišati!
Zdaj bom zaspala, ljubezen. Saj srečava se med zvezdami, ko luna naju združi v mesečini! Pogrešam Te, ljubezen. V vseh zaprašenih kotičkih trudnega srca...
Zaupaj mi svoj naslov in naučila se bom leteti, da Te najdem.

In nekoč mi boš povedal, kdo si.

Jetníca sem
in to premajhne kletke.
Kadar skušam priti ven,
mi svet v telo zarine metke.

Po svoje mi beži korak,
ko tečem čez življenja jase,
borim se s strahom kot vojak,
ki s puško vselej meri vase.

I'm afraid of getting older;
to fight this torment, I admit,
I do not know what for my soldier,
whether only brings defeat?!
And just a word about mankind:
I've never seen a thing more blind!!!
I'll use my weapon, swords and gear,
for it's trombone that keeps me here...

Na pomolu, Koper

Stopila sem na rob pomola,
na stežaj odprla svoje rôke,
da Te sprejmem,
ko potrkaš.
Lahno zavrtim se trikrat,
zdaj sem mirna;
nihče ne opazuje, le obala.
Ura gre in pride spet;
še vedno več mi ni kot sedem let,
ko pela sem in poslušála,
zrla s čistimi očmi v svet.
Ura z uro še koraka
gor in dol po žejni vodi,
sladek čas, čas polnoči!
Tu ostala bom do treh.
V norostih vseh,
ki jih prebujaš
z željo, da jih preučim.
Mirna sem in že ležim,
pomol je topel kot nikoli.
Če prideš kdaj kaj naokoli,
najlepši kot ti podarim.
Odpre se na stežaj mi roka,
padel si v naročje mi.
Kako si lep, Ti, moder Duh,
Tvoj glas pomladi, časten sluh;
kot cvet mi padeš pred oči.
V Tebi čistost je otroka.
In nežno Te poberem s tal,
pridružiš se mi na pomolu,
povej, kako si? V duru, v molu?
Kako do sem si potoval?
Veš, pogrešam takšne Dúhe,
kot je Tvoj, ki me obišče,
Tebe vsaka misel išče!
Od klicev želje so že gluhe.
Želim, mar je to slábo?
Zvečer se Vate potopim
in zjutraj mirno se zbudim
objeta sama s sabo.
Veš, mi glasba vedno ni dovolj,
da ne bi padla v samoto.
Ti mi daješ mir, krasoto,
pridi, pridi na pomol...
Naj Duh telo pokliče še;
veš, solze so zahrepenele,
da stvarne bi roké me objele,
in če Tvoje bi le-te bilé, -
dvoje bi bile dovolj!
Pridi, pridi na pomol...
Od Tebe morje vidim trojno,
od Tebe je srcé pijano!
Tu ležim in Ti nad mano,
kot glasba ljubim; brezpogojno.
Zaplavam v nočnem plimovanju
od gorá vse do dolin,
Tebi pojem, pišem, in
Te ljubim v nepričakovanju...

Tebi!

Tonov nebesnih krasota ne mine,
iz lepe v še lepšo izlivaš se spet,
v morju lepote, nje častne miline
Tvoj zven živel bo še tisoče let!!!

Pogrešam Tebe.
Tvoj zven.

Po tirih neizprosnih

Gledam skozi okno
žalostnega vlaka in veseli Angeli
so mi dejali
naj se z Njimi družim
jaz pa tiho zavrnem vabilo
in misel se podvaja
iz g-mola v c-mol in v g-mol nazaj
in misel se na pol prelomi
še preden izzveni...
ropoče glasni vlak
po tirih neizprosnih
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
postaja vsaka mi iztrga
en otroški del
že starka bom
ko najdem dom?
Pozavno stisnem k sebi
kot neki fant tu zraven
svojo deklico objame
ter pravi z deškim glasom
da ljubi jo v vsem bistvu
jaz pa kot čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in umiram na ledenih
ljubezni skalah ostrih
srcé se rado dotaknílo
bi neba in ne pročelja
ljubeznivih čutov
zato umira v samoti
nerazúmljenih očitkov
ne maram te praznine
ki vlada v nasladi
in kruti so še bolj
te stvóri neokretni
ko upajo ta čustva
za ljubezen oklicáti
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
in tuli in oznanja
korake tuje, tujo misel
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
odkrivam delce tega
neizbežnega planeta
a moje sanje so nekje
kjer človeštvu je zastrto
bistvo in pogled
vsaj kdo
da bi mi rekel
vsaj kdo
da pojdem z njim
da ve za svet oklican
da ve za smisel nas
ki bivamo drugje
vsaj kdo
kogar objem
bil čist bi in poznan
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
dekletca za menoj
v petkah čednem plašču
glasno govoré
se rezko krohotajo
v željo ženskosti odete
a ni jim več kot petnajst let
a jaz čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in vlak ki pride gre
nihče ne bo me prosil
naj ostanem ali grem
vlak ki pride gre
po tirih neizprosnih

Anja - Improvizacija

At times I have to sit by the piano, just to sing my pain out, when I long for world to understand me, when I don't understand myself...
I know I have no particular sense for running my fingers up and down over the piano keys, but...
...who ever said expressing the feelings was easy...
Here's the track which has been made quite spontaneously.

Something unbelievable happened...

School bells were ringing.
It was another day of pain and confusion rising inside of me. I thought it might be good to clear my mind so I went out in the schoolgarden, trying to collect my emotions together again.
I had been standing still for 15 minutes when I realized it was raining. Actually, I had even not noticed the raindrops on the bench, when I sat down on it.
During that time there were no feelings I would not hold inside - not just how all my day had been going completely wrong, but how I had given up upon everything.
I felt as if I never would be able to do anything worth doing; I looked in the sky to see if the Nature had heard my wondering thoughts... I didn't know why, but when I had been talking to the sky, something unbelievable happened!
I looked at one particular place in the grass and there was a little, very tiny four-leaved clover. I was wondering from where this small clover came from? If I were searching for it, I could not find it.
That moment will always be a mystery, but one thing I do know now - it was a gift which has been sent by Nature, to prove me I deserve happiness.
Suddenly the trees opened their arms widely, saying I am never alone and when I was leaving the garden I found the rain had stopped.

Melt myself away, as life is turning cold

" Melt myself away, as life is turning cold,
Younger is my corpse than desperate heart forlorn, -
Not the wasted years, but tears do make me old,
In the restless blaze I've found myself unborn!
Generous, my love! With pain it's come to bless!
Haven't I been ill? Wounds start me to posses!
Talking with the sky for years to hear me pray,
Still I sob and shout, still the pain increases,
Knelling bells at night, no sunlights through the day,
Yet I bleed inside, Yet I hold diseases!
Farewell to my love! Am I to go allowed?
Anywhere but here my life shall be more proud!
To die, to disappear! To feed my yearning mouth,
Ears to fill with voice, in heart to bring the health!
Desperately I'll run, from east, west, north to south
And search for a place where stars create the richest wealth.
Nature, oh, the Queen! Let me join the rain,
Gain me once for all and wounds will try to drain!
Ending now has come, last breath may touch Thy ear, -
Letters will remain... my night sky fated Dear!"

* A piece of my first English dialogue story in verse.
The songs will be published shortly and whole dialogue story as well.

Träume

Jeden Tag mich selbst ich lehre
und schlafen geh' ich unter Tränen, -
wie klein ist Welt, ganz ohne Ehre,
wie viel Wahrheit muss ich erkennen!

Die Jugend macht mir großen Schmerz!
Ich fechte stark mit keiner Wehr,
mein blutig unbedeutendes Herz
von einem Weh wird's Liebe leer...

Mein Gedank' kann träumen nicht!
In Flamm' ist meine Liebe und
von Wunden wird sie nicht gesund,
seit sie verlangt nach Ihrem Gesicht!

Ihr Blick so schön wie Sternenmeer
hat mich angesehen kalt, -
meine Hoffnung hier besteht nicht mehr,
In meinem Grab ich werde alt!

Nur ich warte auf die Jahre
wenn im Tod sind Träume wach, -
erst ich atme auf der Bahre
und im Leben schlaf' ich nach...

Na lovu za resnico sem ugotovila
da je ni
da vsak ima svojo
in ko enkrat se eni pridružiš
si njihov
nič več svoj

Inwardly seeing the cruelty of yearning,
begging my life to give me a sake, -
why do I feel that my heart is burning?
How could we distant this paradise make?

Your smile and kindness and there's more to see,
the words that you give me I'll always admire...
Oh, how I long for your touch upon me,
to touch me your lips, I will ever desire!

Silently words in heart I still keep
for once I'll be treading in front of your face,
and then, I confess, in soul I will weep, -
when my eyes with your eyes will gently embrace.

A wish of sweet paradise I proudly raise,
I treasure your presence in dreams like a gold.
Wherever I go, for you I keep place, -
your known heart inside me I carry, I hold!

Please, feel me with stars, when I wait for you alone,
my too weak mind I hope you forgive!
As long as the sky is our warm home,
we are not distant, in this I believe...

Pozavna,

Poezije lepše se misli rodijo,
Obnemijo krutih stihov časi,
Zadovoljni ob Tebi spet duše so glási!
Angelov zven si... Zdaj s to melodijo
Vzklilo srcé bo iz bede počasi
Naprej vse do zvezd, do obstoja, do nad!
Angelov zven si... Nebo in zaklad...

Rada bi
bila tisti del glasbe
ki je sam sebi zadosten
kjer ni več prav in narobe
ampak
le občutki
in
občutki
in
končno
da inštrument ti je drugo srce
in
potem
imaš dve srci
in si največji bogataš

Razkrij mi svoj svet, tako lep in krasán

Razkrij mi svoj svet, tako lep in krasán,
ko v topli belini večer bo obstal, -
Predragi, srcé si mi sladko obdal
s pogledom nebesnim, mehkobnim iz sanj.

In kadar rodil se poslednji bo dan,
še vedno v željáh mi bo stih trepetal,
v nesreči in bedi s solzámi zaspal
spomin bo, za vekomaj Tebi predan!

Da Tvoj dotik me oklene čez pas,
da s Tvojo moja se misel postara,
srcá hrepenenje rojeva zdaj glas!

Jočem, Predragi! In stih se mi para,
ko ljubim skrivnostno Te skozi čas,
ki gre in beži in naju ne mara...

V mislih Te nosim, so Nate spomini

V mislih Te nosim, so Nate spomini
dar imenitne besede zveneče,
pozavna; zavetje, ton zlate sreče,
kak' stih bi k Tvoji dosegel globini?

Umetnosti čast in Nje pokrajíni,
kjer sonce oranžno, zmeraj žareče
me z magijo žarkov v čúdo obleče
vsakič, ko z glasbo srcé se zedíni!

Znali ljudje so tako me zabosti,
da več mi srcé in telo ne živí,
glasbi izrekam zdaj svoje bridkosti.

Kako me ta svet in življenje bolí!
Ko zunaj norim od divje mladosti,
a srcu se lomijo stare kosti...

Motrim v navidezne daljave, ki jim ni konca.
Soba se še nikoli ni zdela tako premajhna.
Iz zvočnikov se razprostrira zvenov preimenitna Beethovnova Tretja,
poleg pa ura še vedno tolče svoj nevzdržni ritem.
Čemu se prepustiti? Čemu verjeti?
Zaplavam v domišljijo svoje razdvojenosti.
Soba se še nikoli ni zdela tako premajhna in moje hrepenenje...
...v srcu ni prostora, kjer bi ga ne mogla najti!

Na svetu

Je pohlep, je zlata nesreča in raj,
na svetu, ki želje ni ga poznati,
kak' tekla bi, če bi znala bežati!
Sŕce, da vzklije, tam bil varen bi kraj!

Da željo živeti imela bi vsaj,
na svetu, v katerem v temi moram stati
in vlak, da ne mogel tu bi obstati,
kjer kriki Ljubljane velijo mi zdaj!

In sŕce otožno več ne miruje
na svetu, kjer tujec soj luči neti,
v mojem se domu svetloba njih snuje –

še zdaj mi ni znano, kaj si želeti
na svetu, kaj vede bodo mi tuje
in znanje mi vse, če znam ne živeti?!

Grem skozi mesto ljubezni in bede

Grem skozi mesto ljubezni in bede,
bežim mimo gneče besed brez izvira…
Ne vem, kam hitim, ne vem, kod utira
se cesta, ne misel, ki skriva razjede.

V vsakih očeh iščem Njega poglède
in kamor gre on, srcé se ozira,
hropeče in zvesto, s polno nemira
čakam Njegovih ust tople besede!

Jetníca sem časa, kruto razklana
od mečev preostrih za mlado srcé,
bila sem brez ščita, oklepa izdana!

A kak' varovati telo, ki ne ve,
da pot je ljubezni grobo obdana,
če k Nedosegljivemu segaš roké...?!