Lagrimoso

Kar hodi mi v spomin I.

noreply@blogger.com (Anja) — Tue, 01 Dec 2009 20:57:00 +0000

Kako tihe in same so danes stene.
Zaprta vrata in za njimi toliko stvari.
Po tleh raztrgani papirji in misel še ječi,
še vedno v meni tulijo sirene.
Rišem ušesa in kličem v slike.
Kdorkoli. Objemi mene, te klice!
Moja misel je svinčnik brez oblike,
brez radirke. Brez konice.
Veliko sreče mlademu dekletu,
v spomin mi hodijo podobe.
Solze razumljivo grobe,
vsak dih je klical po očetu.
Zdaj me kdaj za roko prime,
ko sedi nasproti mene.
Besede v sobi ni nobene.
Tišina, ki kriči od bolečine
dobro ve, kam gre, vse sliši.
Jutri že pri novi hiši
jokála mati bo in sine.
In kar ljubezen vedno daje v nasvet, -
kjer ljubita dva, jih je zraven še sto.
Jaz čakam tebe, ti čakaš njo,
ona njega in on drugo spet.
Hvaljen bodi Bog...
za takšen divji krog.

Pojdem

noreply@blogger.com (Anja) — Sat, 10 Oct 2009 09:46:00 +0000

Pojdem
in žabe bodo bruhale ogenj
pod ledenimi skalami norega jezera
in princi bodo oslepeli
in krone bodo padale
takrat sezujem čeveljce
in zvezde mi bodo uhani
takrat pojdem
in besede bodo narobe obrnjene
in ljudje bodo spet človeški

Veste, ne vem naslova. A sigurno vem, kaj sem napisala...

noreply@blogger.com (Anja) — Tue, 22 Sep 2009 11:10:00 +0000

Ne vem, zakaj sem tu.
Vem samo, zakaj nisem več tam.
Šla sem po mnogih okroglih poteh,
in spet prišla na prvo stran.
Ne vem, kakšna sem.
Vem samo, kakšna sem bila.
Veste, ne vem, če še enkrat bi šla
kaj drugače skozi svojo pot in meje,
a sigurno šla bi počasnesje
in mladost užila kar se dá.
Ne vem, če želim delo,
a sigurno hočem svoje sanje,
in če življenje sem jaz,
sprejeti moram...tudi sranje.
Veste, ne vem, kaj je ljubezen.
Sigurno pa vem, kaj ljubezen ni.
Mlad ali star, si kdaj neoprezen
in od smeha do solz, vse se zgodi.
Ne vem, zakaj sem sama.
Vem samo, s kom ne želim biti.
Da obstajajo tako ljubezni revni, kruti,
da hočejo ti sklatiti peruti,
in da oči bi morala prosíti dvoje
za nekaj, kar je moje?
Meni to je prazna slama
od ljudi, ki so navadne riti.
Veste, ne vem, kaj sem,
a zdaj sigurno vem, kaj želim biti.
Ne vem, kako. Kdo bi vedel, znal?
Marsikdaj ravnam napák, to vsak uvídi,
a človek nisem slab in žal
mi je, če kdo me takšno vidi.
Veste, ne vem, kaj vem.
Vem samo, česa ne vem
in toliko je znanja, ki ga iščem,
da nemogoče je, da celega obiščem.
In sem potlej kot vihar, ki buta ob skaline,
z glavo klati, hoče hruške,
dobi pa same grde buške.
In prav je tako, tudi to mine.
Veste, ne vem, zakaj pričela sem peti.
A sigurno vem, zakaj več ne govorim.
V meni je pesem in vse, kar bom z leti,
v najlepše zvenenje in ton spremenim.
Ne vem, zakaj ne maram besed,
a zato sigurno vem, zakaj ljubim pozavno.
Glasba je Bitje, ki kaže, da svet
še vedno je Eno, kot bil je nedavno.
Ne vem, zakaj srcé ji verjame,
a sigurno vem, zakaj ne verjame ljudem.
Vzamejo več, kot iskreno se vzame
in nekaj, kar čutim, od tega ne grem.
Veste, ne vem, zakaj sem tu.
Vem samo, zakaj nisem več tam.
Bile so ugasnjene sveče, izpraznjene čaše
in srcé, ki s telesom nikakor ne paše.

noreply@blogger.com (Anja) — Sun, 19 Jul 2009 06:15:00 +0000

Oranžni tobogani
rdeče gugalnice
v peskovniku
polnem pljunkov in ogorkov in iztrebkov
zidajo neizvirne gradove
in si kradejo rumene lopatke
jaz imam zeleno
in ne smem k njim
od takšnih gradov bežim
z otroško glavo
dušo boso
s Smrtjo
se skrivalnice igram
in včasih mi celo posodi koso.

Haiku I.

noreply@blogger.com (Anja) — Mon, 13 Jul 2009 18:13:00 +0000

Danes počutim
se kakor Beethovnova
Deseta. Ni je.

noreply@blogger.com (Anja) — Mon, 13 Jul 2009 18:08:00 +0000

Grem; Na hrbtu upov prazne vreče,
in dom je daleč stran od mé.
S kakšno grdoto mi bije srcé,
da v njem nihče ne vidi sreče..?!

Ljubezen!

noreply@blogger.com (Anja) — Mon, 06 Jul 2009 19:38:00 +0000

Zdi se vsak korak, ko Te uzrem tam blizu v daljavi, kot premajhen prostor, da bi pravočasno Ti znala pristopiti. Ljubezen! In mudi se mi, mudi se mi strahotno do Tebe! S težkimi koraki planem v tek, da Te le ne izgubim, da le ne usahneš v množici, čeprav vem, da stojiš tam zame.
Ljubezen! Ves beton se spremenil je v cvetje! Ljubezen! In drevesa zrasla so navkljub vsem cestam. Ljubezen! V solzah in hrepenenju Ti končno pritečem v objem. Ljudje obnemijo in svet za trenutek upočasni svoj tempo. Dotaknem se Tvojih lic. Tako zelo Te poznam! Ljubezen! Ljubezen, ko bi vedela, kje vse sem te iskala... Kje vse so se spotikali pogledi v upanju, da nekoč uzrejo slog in barve Tvojih ustnic. Poljubljaš me v dno duše in na svetu ni dovolj solza, ki znale bi izprati poljubov slednjih sladke govorice! Da vedela bi to, ljubezen...
Prva dovolim si spregovoriti. Kaj se spodobi, da Ti pravim? Ljubezen! Da Te ljubim? Zakaj že? Če toliko lepših je stvari, ki osmisljujejo Tebi predano naklonjenost! Ljubezen! Kaj naj Ti torej pravim? V gneči vseh besed, izgubim razum. Z razgaljeno dušo bolščim Ti v oči, ki so tako nežne in plahe; tako čutne in prijetne, tako znane in domače. Ljubezen! Minila je morda peščica minut, a v meni je čutov za 1000 let! Ljubezen! Ne misli da jočem iz žalosti, ljubezen! Žalosti me le dejstvo, da tako dolgo si pustila me čakati, da zdaj komaj pridem k sapi!
Ljubezen... Kako tople Tvoje so dlani, ko me oklenejo v objem! Kot bi zvezde iz neba prav zame na Zemljó prišle. Tvoj je pogled kot zrcalo, v katerem občudujem svoj nasmeh. In Tvoj glas, kot pesem bi zibala me v spanju! Ljubezen! Tukaj stojiva, tako življenju prepuščena. Strah me ni s Teboj ničesar. Kako Ti je uspelo tako hitro spoznati me, spoznati v dno moje nerazumljenosti, kako znala sem tako hitro Ti pustiti, da si smela, ljubezen! Moj svet Ti zdaj odpira vrata, brez sramu in brez ovir, da prosto vstopiš in zdi se tako prav... Ljubezen!
Diham zrak, zdaj čutim to. Vdihnem in misel me lepše pozdravi. Z oči si bereva, kot bila bi iskala že tisočletja nedorečena skupno govorico in več mi ni mar za preteklosti grobe prekati, ki med nama ostro so vse poti zastrle... Kaj pa je važno, kaj porečejo ljudje! S Teboj vseh krutih sem opazk odporna. Ljubezen!
Ne odidi, ne odidi, občutek imam, da pretok krvi bi se nemudoma mi od žalosti ustavil! Ne odidi, kdo me potlej bo učil živeti in pomanjkanje ljubezni ne bi zmogla več prenesti! Ne odidi, ljubezen! Kot otrok Te prosim in se oklepam v joku Tvojih besed, ko ponavljaš, da si tu, da si tu, saj vem, da si tu, pa vendar je slednje tako neizmerno toplo slišati!
Zdaj bom zaspala, ljubezen. Saj srečava se med zvezdami, ko luna naju združi v mesečini! Pogrešam Te, ljubezen. V vseh zaprašenih kotičkih trudnega srca...
Zaupaj mi svoj naslov in naučila se bom leteti, da Te najdem.

In nekoč mi boš povedal, kdo si.

V Krškem, 26.06.2009

noreply@blogger.com (Anja) — Sat, 27 Jun 2009 17:36:00 +0000

V večeru nežnem ure hude
svet namaka težke ude.
Oh, okno smešnih madežev
previdnih kapljic, ki očara...
V dežjú lasje so mi košara
polna srečnih sadežev!
Kakó popolno je nebo brez lupe,
zdi se mirno in brez vsakih zmot!
A tudi zvezde kdaj gredó na pot,
kot mi, prosjačijo za upe...
V večeru nežnem ure hude
svet namaka težke ude.
Pogrešam Te.
V srcé mi segaš hrepeneče,
hvala, ker obstajaš, Dragi!
Ko svet me pušča v nesnagi,
Ti učiš me sreče!
Zate vzela bom najlepše mole,
dure in še kaj vmes, -
pisát' na tisočere pole,
dokler ne zmanjka mi peres!
In ni mi mar, naj Tvoja usta
ljubi, kogar ljubiš Ti, -
jaz ostajam brez skrbi
in v sebi nosim lepa čustva.
V večeru nežnem ure hude
svet namaka težke ude.
Pogrešam Te -
in takrat je tako.
Le naj Ti bo lepo
in potem bo tudi meni lažje.

Osrečuje me vsaka misel nate.
...Hvala.

noreply@blogger.com (Anja) — Wed, 17 Jun 2009 12:07:00 +0000

Jetníca sem
in to premajhne kletke.
Kadar skušam priti ven,
mi svet v telo zarine metke.

noreply@blogger.com (Anja) — Wed, 03 Jun 2009 15:32:00 +0000

Po svoje mi beži korak,
ko tečem čez življenja jase,
borim se s strahom kot vojak,
ki s puško vselej meri vase.

V Krškem, 29.05.2009

noreply@blogger.com (Anja) — Wed, 03 Jun 2009 15:31:00 +0000

Vi mi povejte, in Vaši glasovi,
in Vaše roké, ki so tople,
čeravno ne vem, kako so tople.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Zato Vi mi povejte, moj dragi Gospod,
kako, da Vas ljubim in s kakšno namero
spet v meni obudíli vero
ste prirodno, ki iskana je povsod.
Vi mi povejte, in Vaši koraki,
in Vaši lasje, ki so mehki,
čeravno ne vem, kako so mehki.
Vi mi povejte, Vi, ki Vas ljubim
od hipa, ko prvi pogled bil poslan
je Vaših oči. Kaj skrili ste vanj,
ki on me varuje, da se ne izgúbim?
Da se ne izgúbim, ki on me varuje,
varuje pred toče viharji telo,
veste, kadár se zagledam v nebo,
vsaka me misel na Vas osrečuje.
In vse, kar je moje, je Vaše tedaj,
ljubezni žejnih ust studenci,
ki njih so lovorjevi venci
v Vas zazrli Ljubi kraj.
Zato Vi mi povejte, in Vaše prevzetje,
in Vaša hrabróst, ki je močna,
oh, ki vem, kako je močna.
Srcé se boji, to radóst zašpotuje!
Te čute, Vas prosim, naj mi oprostite;
oči so kot morja, ki v njih zablestite
in misel od ognja mi več ne miruje.
Vi mi povejte, mar greh je predati
Vam svoje telo in duhá? Ondaj glejte,
če greh je ljubíti, pa to mi povejte, -
mar ni več pregrešno to drugim dajáti?
Sla, ki zagrize v meso in okovi,
ki v kožo vbadat' pričnó grobe bliske,
to pot me ne reši krvi elegíjske;
so topla zavetja ledeni domóvi!
Vi, ki ste pesem, bodíte češčeni!
Eno ime mi od Vas zadostuje
in eno srcé, čígar bitje zasnuje
svetlih nad upe in prístnost v meni.
Vi mi povejte, Vi, ki ste pesem,
in sladka Vaša usta,
čeravno ne vem, kako so sladka.
Dasi Vas ljubim, srcé mi je v zmoti.
Dvom in žalost često hodijo nasproti!
Od Ljubega imena, ki zna takó navdati,
jaz oči in dušo moram stran držati.
Le enkrat še v žejne oči mi poglejte...
in kako, da Vas ljubim, mi s petjem povejte...

noreply@blogger.com (Anja) — Wed, 03 Jun 2009 15:28:00 +0000

I'm afraid of getting older;
to fight this torment, I admit,
I do not know what for my soldier,
whether only brings defeat?!
And just a word about mankind:
I've never seen a thing more blind!!!
I'll use my weapon, swords and gear,
for it's trombone that keeps me here...

Čustven zapis, na pomolu, Koper

noreply@blogger.com (Anja) — Sun, 12 Apr 2009 23:36:00 +0000

Stopila sem na rob pomola,
na stežaj odprla svoje rôke,
da Te sprejmem,
ko potrkaš.
Lahno zavrtim se trikrat,
zdaj sem mirna;
nihče ne opazuje, le obala.
Ura gre in pride spet;
še vedno več mi ni kot sedem let,
ko pela sem in poslušála,
zrla s čistimi očmi v svet.
Ura z uro še koraka
gor in dol po žejni vodi,
sladek čas, čas polnoči!
Tu ostala bom do treh.
V norostih vseh,
ki jih prebujaš
z željo, da jih preučim.
Mirna sem in že ležim,
pomol je topel kot nikoli.
Če prideš kdaj kaj naokoli,
najlepši kot ti podarim.
Odpre se na stežaj mi roka,
padel si v naročje mi.
Kako si lep, Ti, moder Duh,
Tvoj glas pomladi, časten sluh;
kot cvet mi padeš pred oči.
V Tebi čistost je otroka.
In nežno Te poberem s tal,
pridružiš se mi na pomolu,
povej, kako si? V duru, v molu?
Kako do sem si potoval?
Veš, pogrešam takšne Dúhe,
kot je Tvoj, ki me obišče,
Tebe vsaka misel išče!
Od klicev želje so že gluhe.
Želim, mar je to slábo?
Zvečer se Vate potopim
in zjutraj mirno se zbudim
objeta sama s sabo.
Veš, mi glasba vedno ni dovolj,
da ne bi padla v samoto.
Ti mi daješ mir, krasoto,
pridi, pridi na pomol...
Naj Duh telo pokliče še;
veš, solze so zahrepenele,
da stvarne bi roké me objele,
in če Tvoje bi le-te bilé, -
dvoje bi bile dovolj!
Pridi, pridi na pomol...
Od Tebe morje vidim trojno,
od Tebe je srcé pijano!
Tu ležim in Ti nad mano,
kot glasba ljubim; brezpogojno.
Zaplavam v nočnem plimovanju
od gorá vse do dolin,
Tebi pojem, pišem, in
Te ljubim v nepričakovanju...

Tebi!

noreply@blogger.com (Anja) — Thu, 05 Feb 2009 16:46:00 +0000

Tonov nebesnih krasota ne mine,
iz lepe v še lepšo izlivaš se spet,
v morju lepote, nje častne miline
Tvoj zven živel bo še tisoče let!!!

Pogrešam Tebe.
Tvoj zven.

Po tirih neizprosnih

noreply@blogger.com (Anja) — Thu, 05 Feb 2009 16:45:00 +0000

Gledam skozi okno
žalostnega vlaka in veseli Angeli
so mi dejali
naj se z Njimi družim
jaz pa tiho zavrnem vabilo
in misel se podvaja
iz g-mola v c-mol in v g-mol nazaj
in misel se na pol prelomi
še preden izzveni...
ropoče glasni vlak
po tirih neizprosnih
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
postaja vsaka mi iztrga
en otroški del
že starka bom
ko najdem dom?
Pozavno stisnem k sebi
kot neki fant tu zraven
svojo deklico objame
ter pravi z deškim glasom
da ljubi jo v vsem bistvu
jaz pa kot čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in umiram na ledenih
ljubezni skalah ostrih
srcé se rado dotaknílo
bi neba in ne pročelja
ljubeznivih čutov
zato umira v samoti
nerazúmljenih očitkov
ne maram te praznine
ki vlada v nasladi
in kruti so še bolj
te stvóri neokretni
ko upajo ta čustva
za ljubezen oklicáti
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
in tuli in oznanja
korake tuje, tujo misel
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
odkrivam delce tega
neizbežnega planeta
a moje sanje so nekje
kjer človeštvu je zastrto
bistvo in pogled
vsaj kdo
da bi mi rekel
vsaj kdo
da pojdem z njim
da ve za svet oklican
da ve za smisel nas
ki bivamo drugje
vsaj kdo
kogar objem
bil čist bi in poznan
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
dekletca za menoj
v petkah čednem plašču
glasno govoré
se rezko krohotajo
v željo ženskosti odete
a ni jim več kot petnajst let
a jaz čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in vlak ki pride gre
nihče ne bo me prosil
naj ostanem ali grem
vlak ki pride gre
po tirih neizprosnih

Anja - Improvizacija

noreply@blogger.com (Anja) — Fri, 16 Jan 2009 21:28:00 +0000

At times I have to sit by the piano, just to sing my pain out, when I long for world to understand me, when I don't understand myself...
I know I have no particular sense for running my fingers up and down over the piano keys, but...
...who ever said expressing the feelings was easy...
Here's the track which has been made quite spontaneously.

Something unbelievable happened...

noreply@blogger.com (Anja) — Sun, 14 Dec 2008 22:05:00 +0000

School bells were ringing.
It was another day of pain and confusion rising inside of me. I thought it might be good to clear my mind so I went out in the schoolgarden, trying to collect my emotions together again.
I had been standing still for 15 minutes when I realized it was raining. Actually, I had even not noticed the raindrops on the bench, when I sat down on it.
During that time there were no feelings I would not hold inside - not just how all my day had been going completely wrong, but how I had given up upon everything.
I felt as if I never would be able to do anything worth doing; I looked in the sky to see if the Nature had heard my wondering thoughts... I didn't know why, but when I had been talking to the sky, something unbelievable happened!
I looked at one particular place in the grass and there was a little, very tiny four-leaved clover. I was wondering from where this small clover came from? If I were searching for it, I could not find it.
That moment will always be a mystery, but one thing I do know now - it was a gift which has been sent by Nature, to prove me I deserve happiness.
Suddenly the trees opened their arms widely, saying I am never alone and when I was leaving the garden I found the rain had stopped.

Melt myself away, as life is turning cold

noreply@blogger.com (Anja) — Sun, 14 Dec 2008 22:02:00 +0000

" Melt myself away, as life is turning cold,
Younger is my corpse than desperate heart forlorn, -
Not the wasted years, but tears do make me old,
In the restless blaze I've found myself unborn!
Generous, my love! With pain it's come to bless!
Haven't I been ill? Wounds start me to posses!
Talking with the sky for years to hear me pray,
Still I sob and shout, still the pain increases,
Knelling bells at night, no sunlights through the day,
Yet I bleed inside, Yet I hold diseases!
Farewell to my love! Am I to go allowed?
Anywhere but here my life shall be more proud!
To die, to disappear! To feed my yearning mouth,
Ears to fill with voice, in heart to bring the health!
Desperately I'll run, from east, west, north to south
And search for a place where stars create the richest wealth.
Nature, oh, the Queen! Let me join the rain,
Gain me once for all and wounds will try to drain!
Ending now has come, last breath may touch Thy ear, -
Lisbon will remain... my night sky fated Dear!"

* A piece of my first English dialogue story in verse.
The songs will be published shortly and whole dialogue story as well.

I still couldn't find the reason

noreply@blogger.com (Anja) — Thu, 20 Nov 2008 21:39:00 +0000

I still couldn't find the reason
why you
and how can you do it
but each time I feel lost
I just think of you
and then
I exactly know
where I must go, -

as like the water reaches ground
and raindrops blessing join the sea,
such the beauty makes me sound
whenever I might speak with thee!

Träume

noreply@blogger.com (Anja) — Sun, 16 Nov 2008 22:14:00 +0000

Jeden Tag mich selbst ich lehre
und schlafen geh' ich unter Tränen, -
wie klein ist Welt, ganz ohne Ehre,
wie viel Wahrheit muss ich erkennen!

Die Jugend macht mir großen Schmerz!
Ich fechte stark mit keiner Wehr,
mein blutig unbedeutendes Herz
von einem Weh wird's Liebe leer...

Mein Gedank' kann träumen nicht!
In Flamm' ist meine Liebe und
von Wunden wird sie nicht gesund,
seit sie verlangt nach Ihrem Gesicht!

Ihr Blick so schön wie Sternenmeer
hat mich angesehen kalt, -
meine Hoffnung hier besteht nicht mehr,
In meinem Grab ich werde alt!

Nur ich warte auf die Jahre
wenn im Tod sind Träume wach, -
erst ich atme auf der Bahre
und im Leben schlaf' ich nach...

noreply@blogger.com (Anja) — Sun, 16 Nov 2008 21:52:00 +0000

Pogrešam Te.
Lepa, topla je misel...
Le v srcu mi je nenavadno -
in Ti bi se presenečeno
smejal mojim čutom.
A ni mi mar.
Lepa, topla je misel...
Pogrešam Tvoje igranje,
ki Te spreminja v Angela!
Daš mi krila...
Učiš me...
Živeti...
Tudi leteti...
Pogrešam To.
Pogrešam Te.

Each night I feel you not apart

noreply@blogger.com (Anja) — Sat, 25 Oct 2008 20:23:00 +0000

Each night I feel you not apart,
your touch the brightest stars awakes, -
a lack of you inside my heart
this evening even longer makes...

How many days I've tried to keep
myself from all what You are, Dear!
Now the love is just too deap,
that it could lightly disappear!

My raptured affections still bigger grow,
so does my love, that You'll never know.

In silence I will hold the pain
and even if I have to hide,
to fight these feelings in my vain,
my love for You won't be denied!

This magic I can't let away!
I love and this I can't erase!
The sea I'll kiss and lonely pray
to fall in arms of your embrace...

My raptured affections still brighter glow,
so does my love, that You'll never know...

noreply@blogger.com (Anja) — Sun, 07 Sep 2008 14:38:00 +0000

Času čas
srcu svobodo
glasbi zrak

Preciso da tua presença

noreply@blogger.com (Anja) — Wed, 20 Aug 2008 18:55:00 +0000

Quanto mais
preciso da tua presença
mais
me sinto só.

Não faz sentido.
Ou faz?

Sinto tanto
a tua falta
e isso é tudo
que sei...

noreply@blogger.com (Anja) — Mon, 18 Aug 2008 11:46:00 +0000

Kmalu ne bo le trgovin z malimi živalmi,
ampak bodo tudi trgovine z malimi otroki.
Pa še kletko boš dobil.
Pa garancijo, -
če boš imel srečo.