Veste, ne vem naslova. A sigurno vem, kaj sem napisala...

Ne vem, zakaj sem tu.
Vem samo, zakaj nisem več tam.
Šla sem po mnogih okroglih poteh,
in spet prišla na prvo stran.
Ne vem, kakšna sem.
Vem samo, kakšna sem bila.
Veste, ne vem, če še enkrat bi šla
kaj drugače skozi svojo pot in meje,
a sigurno šla bi počasnesje
in mladost užila kar se dá.
Ne vem, če želim delo,
a sigurno hočem svoje sanje,
in če življenje sem jaz,
sprejeti moram...tudi sranje.
Veste, ne vem, kaj je ljubezen.
Sigurno pa vem, kaj ljubezen ni.
Mlad ali star, si kdaj neoprezen
in od smeha do solz, vse se zgodi.
Ne vem, zakaj sem sama.
Vem samo, s kom ne želim biti.
Da obstajajo tako ljubezni revni, kruti,
da hočejo ti sklatiti peruti,
in da oči bi morala prosíti dvoje
za nekaj, kar je moje?
Meni to je prazna slama
od ljudi, ki so navadne riti.
Veste, ne vem, kaj sem,
a zdaj sigurno vem, kaj želim biti.
Ne vem, kako. Kdo bi vedel, znal?
Marsikdaj ravnam napák, to vsak uvídi,
a človek nisem slab in žal
mi je, če kdo me takšno vidi.
Veste, ne vem, kaj vem.
Vem samo, česa ne vem
in toliko je znanja, ki ga iščem,
da nemogoče je, da celega obiščem.
In sem potlej kot vihar, ki buta ob skaline,
z glavo klati, hoče hruške,
dobi pa same grde buške.
In prav je tako, tudi to mine.
Veste, ne vem, zakaj pričela sem peti.
A sigurno vem, zakaj več ne govorim.
V meni je pesem in vse, kar bom z leti,
v najlepše zvenenje in ton spremenim.
Ne vem, zakaj ne maram besed,
a zato sigurno vem, zakaj ljubim pozavno.
Glasba je Bitje, ki kaže, da svet
še vedno je Eno, kot bil je nedavno.
Ne vem, zakaj srcé ji verjame,
a sigurno vem, zakaj ne verjame ljudem.
Vzamejo več, kot iskreno se vzame
in nekaj, kar čutim, od tega ne grem.
Veste, ne vem, zakaj sem tu.
Vem samo, zakaj nisem več tam.
Bile so ugasnjene sveče, izpraznjene čaše
in srcé, ki s telesom nikakor ne paše.