ponedeljek, 13. julij 2009
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
In nikar se ne smejte, morda tudi k vam pridejo časi, ko podobnih čutov postanete jetniki!!!
Dvor prevzetnosti, moj zanos!
Tam pod tujim nebom je melodija!
Le kam še globlje lahko gre moj ponos?
In z njim ta moja stihija…
Glasba, zdaj me beri,
ko pel mi bo mrtvaški zvon,
ob grobu svoj mi stih preberi,
v spomin igra naj mi trombon.
In rada iskala bi Tebe še bolj,
v sladkih lepotah, ki vzklijejo z leti,
mi Tebe iskati nikdár ni dovolj!
A v mojih očeh Te sreče ni zreti.
Le čakam in gledam kak' v meni razkol
mi ganjeno sŕce na pol želi streti.
Pa le pogrešano motrim v vajéti,
ki 'z rok bežijo mi neukrotljivo
ter dirjam v tebi zdaj mrtvo, zdaj živo,
v upu, da led tvoj se končno zaneti!
...še tam te več ni, kjer so drevesa,
ne pride več duša, le včasih telo,
ki vneto z bridkostjo mi polni peresa,
željo tolaži, mi hrani oko.
Prelep je dan za beg pred soncem,
prelepa noč za skrivat' smeh!
Mar slišiš zdaj, predragi, klice
ognja v naju, ljubljen greh?
Da le poljubim tvoje lice –
in naj bo greh, če v to veruješ!
Veš, v ljubezni ni pravice,
a to ne more me krotiti
pred strastjo, ki žene me ljubiti!
Zdaj glej, v kaj me kuješ,
v kaj prehajam iz krivice,
ker ljubezni moji ti kljubuješ!
Je res vsak poljub le delček naslad,
meni ogenj, a tebi le hlad?
Je res vsak dotik le del utvar,
meni vse, a tebi ni mar?
Mrzlo srce še 1000 ti grela bom let.
Pa vem, da v tebi ni le zima!
Nisi le mraz, ti moj si cvet,
ti moja edina si rima!
Nisi v steklen svoj svet mi pustil,
tvoj prestol ponosni je ves brez napak,
nečutno si moje srce boš lastil,
ko padel poslednji bo mrak.
0 komentarji:
Objavite komentar