Čakala sem pred zasneženim obzorjem
v soju tihe, skrivnostne beline.
Res verjela sem… in želela…
da pome prideš in rešiš me tišine.
Čakam…
čakam, da pomlad zacveti in s seboj te pripelje…
čakam, da naslednji moj stih pomenil bo veselje…
Čakam…
Nočem dojeti, da te ni…
ne želim razumeti,
da te ne bo,
ko se zdani!
Zakaj…?
Nebogljena sem,
a nihče ne vidi.
Nasmeh pogled v srce zatre.
Zakaj…?
Čakala bom…
čakala bom, da poletni mi dež svoj povedal bo stih,
da poletja žarek sušil moj bo navdih.
Čakala bom…
…in ko nežen jesenski veter šepetal mi bo v uho,
segla proti nebu bom z roko,
da ponovno padala snežink bodo morja
in spet čakala bom v samoti zasneženega obzorja…
Objave
.jpg)
.JPG)
3 komentarji:
...ja nej pohvalim vso tvojo poezijo kr mi je res zlo ušeč, ušeč mi je ta slog pa to...pa ati je reku, da te morm pohvalt in da moreš izdat kako pesniško zbirko:P:)ker je res zlo dober:)
Še enkrat sem se vrnila na tvojo stran. Zelo dobra pesnica si Anja. Rime lepo tečejo imaš tudi izreden čut za melodijo... lahko rečem brezhibno. Prav tako si vsebinsko zanimiva.
Z veseljem sem te prebrala.
Lepo bodi in še ustvarjaj naprej!
Vilinček!
Objavite komentar